Kdor sprejme Boga samo, kadar je to zanj ugodno, ne obrodi sadov

| 16.07.2017, 14:27

Nedeljska opoldanska molitev in možnost videti papeža Frančiška ter prisluhniti njegovi besedi, je tudi danes na Trg sv. Petra v Vatikanu privabila številne vernike in romarje. Sveti oče je svoj nagovor začel spontano, s prisrčnim uvodom, v katerem je spomnil, da je Jezus o Božjem kraljestvu govoril na zelo preprost način, tako da so ga ljudje zlahka razumeli. Podobno je tudi sveti oče bogato vsebino današnjega evangeljskega odlomka o sejalcu in semenu približal na zelo nazoren in konkreten način.

S priliko o sejalcu in semenu Jezus samega sebe predstavi kot nekoga, ki se ne vsiljuje, temveč ponuja svoj dar. Seje z velikodušnostjo in potrpljenjem. Seme pa obrodi, če ga mi sprejmemo. Prilika torej govori predvsem o nas in nam – po papeževih besedah – postavlja pred oči »duhovni rentgenski posnetek« našega srca, da bi mogli ugotoviti, na kakšno zemljo pada seme Božje besede.

Zanimivo je, da je v svojem nagovoru papež Frančišek največ pozornosti posvetil primerom, ko smo podobni kamniti zemlji in tisti poraščeni s trnjem. Težko rečemo, da smo sama dobra zemlja, ki obrodi obilen sad, pa tudi trdoti asfaltirane ceste, od katere se seme odbije, nismo ravno podobni. Pri kamnitem terenu pa je drugače. Temu smo podobni, kadar Božja beseda v nas sicer zaživi, a smo površni; sicer želimo moliti, delati in pričevati z ljubeznijo, a nismo vztrajni in se utrudimo. »To je srce brez globine, kjer nad dobro zemljo prevladajo kamni lenobe, kjer je ljubezen nestanovitna in minljiva. Toda kdor sprejme Boga samo, kadar je to zanj ugodno, ne obrodi sadov.«

Nato je papež Frančišek opisal še, kdaj je naše srce podobno s trnjem in grmičevjem poraščeni zemlji, ki duši rast dobrega semena. »Trnje so pregrehe, ki se bojujejo proti Bogu, ki dušijo njegovo navzočnost: predvsem so to maliki posvetnega bogastva, ko živimo pohlepno, le zase, da bi imeli premoženje in oblast. Če gojimo to grmovje, v sebi dušimo Božjo rast. Vsakdo lahko prepozna svoje majhno ali veliko trnje, pregrehe, ki prebivajo v njegovem srcu, tiste bolj ali manj zakoreninjene grme, ki Bogu niso všeč in ki prepričujejo, da bi imeli čisto srce. Potrebno jih je izruvati. Če tega ne storimo, Božja Beseda, ne bo mogla obroditi sadov.«

Ob koncu je papež Frančišek toplo povabil k pogumu, naj v sveti spovedi in v molitvi izročimo Bogu svoje kamenje in trnje, da bo mogel Jezus naše srce pripraviti za rast Božje Besede v našem življenju.