Svetovalnica: Če kdo trdi, da ima zdravilo za raka, ga mora takoj registrirati

Zdravstvo | 03.07.2017, 10:09 Rok Mihevc

Že nekaj časa lahko govorimo o pandemiji raka in dejstvo je, da bo za to boleznijo zbolevalo vedno več ljudi po vsem svetu, ne le v Sloveniji. To je slaba novica. Dobro prinašajo podatki o ozdravljivosti raka v razvitem svetu. O najpogostejših oblikah raka, preventivi in zdravljenju se je Blaž Lesnik pogovarjal s specialistko internistične onkologije prof. dr. Tanjo Čufer.

Dr. Tanja Čufer: »Če bi alternativna medicina res zdravila raka, bi vsak gotovo takoj naredil raziskave, takšno zdravilo v enem letu patentiral in registriral. To je že iz etičnih razlogov dolžan storiti. Ob tem ne zanemarimo, da nova zdravila za raka pomenijo zaslužke milijarde ali bilijarde dolarjev.«

Profesorica na Medicinski fakulteti, tudi mednarodno uveljavljena strokovnjakinja internistične onkologije, je svoje življenje posvetila raziskovanju in zdravljenju raka. Od leta 2009 vodi enoto za sistemsko zdravljenje raka v bolnišnici Golnik. Najprej sva spregovorila o naraščajoči pojavnosti raka. Od rojenih leta 2012 bo do svojega 75. leta predvidoma za rakom zbolel eden od dveh moških in ena od treh žensk.

Prof. dr. Tanja Čufer, ali to pomeni, da bo čez deset ali dvajset let že vsak prebivalec ob rojstvu vedel, da ga, če doživi določeno starost, čaka boj z rakom?

Dejstvo je, da bo za rakom zbolevalo vedno več ljudi, vendar pa je treba dodati še eno statistiko. Trideset let nazaj je bilo ozdravljenih okrog 30 do 40 % obolelih. Danes je v najrazvitejšem svetu z največ znanja (kot je recimo Amerika) ozdravljenih že do 70 % vseh, ki zbolijo za rakom. To je dobra novica in nekaj, kar bi nam moralo dati veliko misliti tudi v naši državi. Raka bo vedno več, potrebno pa ga bo tudi zelo dobro oskrbeti, kajti le tako bodo tudi ljudje z rakom lahko živeli zelo dolgo in kakovostno.

Pri vzrokih za takšno statistiko seveda ne moreva mimo staranja prebivalstva, ki je prisotno povsod v razvitem svetu ...

Glavni razlog, da je vedno več raka, je gotovo staranje. Drugi zelo pomemben vzrok, ki je s tem delno povezan, pa je, da je drugih bolezni manj. V Afriki še vedno umirajo zaradi okužb, tam umirajo mladi. V razvitem svetu smo to rešili, živimo dlje, a hkrati je tudi več raka. Naslednja stvar, ki pripomore k povečanju rakavih obolenj, pa je tudi sodoben način življenja.

Rak ni ena bolezen, ampak gre za več sto različnih. Ali lahko to razložite?

Ko sem dolga leta nazaj sama začela delati v onkologiji, je bilo to veliko spoznanje. Takrat smo začeli govoriti o raku dojke, raku debelega črevesa, raku pljuč ... Rake smo ločili glede na organ, kjer je zrasla prva celica. To je zelo pomembno, kajti rak ni ena bolezen. Raki, ki zrastejo v pljučih, so namreč zelo agresivni, rastejo hitro, medtem pa velika večina rakov, ki zrastejo pri moških v prostati, ni agresivnih, nič hudega nočejo in nikoli ne stanejo življenja.

Danes pa ne govorimo več samo o rakih glede na organe, ampak ima vsak bolnik svojega raka glede na molekularne značilnosti. Vedno bolj smo sposobni določati te majhne spremembe rakavih celic, ki jih delajo drugačne od normalnih in povzročijo, da začne tumor rasti, da zaseva in ogroža življenje. To so res zelo majhne napake v genu, zato se tudi organizem tako težko brani pred rakom ali ga težko sam napade. Zato bo težko najti čudežno zdravilo za raka, saj so spremembe v različnih rakih različne in minimalne. A vsaka slaba plat ima tudi dobro. Dobra novica je, da imamo danes možnost tarčnih zdravil prav na te male spremembe in tarče. Ta zdravila pa so zelo učinkovita.

Katere vrste raka so v Sloveniji najpogostejše?

V Sloveniji imamo specifično situacijo, ko govorimo o pogostnosti posameznih rakov. Imamo namreč zelo veliko nemelanomskih kožnih rakov. Pri nas izrežemo veliko kožnih znamenj, ki so sicer pogosto rakava, a gre v veliki večini primerov za obliko raka kože, ki je malo maligen, praviloma ne zaseva ter ne stane življenja. Povedati hočem, da seveda ni nič narobe, če to počnemo, a hkrati s tem malce zameglimo sliko, ko govorimo o res pomembnih pogostih rakih. Ti pa so: rak dojke (najpogostejši pri ženskah), rak prostate (najpogostejši pri moškem) in rak pljuč, ki je zelo pogost pri obeh spolih, ni pa na prvem mestu. Pri obeh spolih je pogost tudi rak debelega črevesa. Ti štirje raki so najpogostejši in glavni javnozdravstveni problem v Sloveniji na področju raka.

Rekli ste, da so najpogostejše oblike raka povezane tudi z nezdravim življenjskim slogom. Pri katerem raku pa lahko človek največ stori sam v smislu preventive?

Gotovo največ pri raku pljuč. Tu je stvar tako zelo enostavna. Vemo, da ga popolnoma ne bi izkoreninili, bi pa bistveno zmanjšali zbolevanje za rakom pljuč, če bi svet nehal kaditi. Kajenje, cigarete so žal dejavnik, ki je tako močno povezan z rakom pljuč, da so dejstva jasna. Rak pljuč se že zmanjšuje zlasti pri moških v razvitem svetu. Pri ženskah še ne, ker so kasneje začele kaditi in so si raka »prikadile« šele v zadnjih desetletjih. Dvajset ali trideset let namreč traja, da se celice pod vplivom kajenja toliko »zmotijo«, da pride do raka.

Kaj pa onesnažen zrak, o tem se v zadnjem času govori vse več. Koliko trdi delci vplivajo na nastanek raka pljuč?

Nekaj je podatkov, da je tudi onesnažen zrak dejavnik tveganja. To bo v prihodnosti problem vsega sveta. Upam, da bo svet (in Slovenija z njim) našel način, da naravo ohranimo. In še na en dejavnik ne smem pozabiti: azbest, ki je velik dejavnik za nastanek raka pljuč in še večji za raka popljučnice. V razvitem svetu se sicer proizvodnja in uporaba azbesta ukinjata.

Kaj pa preventiva pri drugih oblikah raka?

Pri preventivi ločimo primarno in sekundarno. Včasih se namreč v Sloveniji ta pojma zamenjuje, zato si bom dovolila razložiti razliko. Primarna preventiva je, da preprečimo raka. Sekundarna preventiva pa so presejanja, s katerimi raka iščemo in potrdimo, ko še ne dela kliničnih težav. Pri ostalih najpogostejših rakih (razen raka pljuč) je primarna preventiva večji problem. Znano je, da je manj raka dojke v tistih delih sveta, kjer ženske zgodaj in veliko rojevajo, dojijo, nimajo dolgega jemanja kontracepcijskih tablet pred prvim porodom, nimajo nadomestnega hormonskega zdravljenja. V sodobnem svetu pa je seveda vprašanje, kako to preventivo doseči, kako sodobni ženski dati te možnosti. Tu je bistveno težje kot s kajenjem. Vendar bi vseeno lahko veliko naredili že z omejevanjem nadomestnega hormonskega zdravljenja v pomenopavzi in dolgotrajne kontracepcije pred prvim porodom. Gotovo je ženskam, ki so polno aktivne, brez nadomestnega zdravljenja in ob zahtevah v službi, v današnjem svetu težko funkcionirati. Ampak včasih velja le premisliti, ali je vsako nadomestno hormonsko zdravljenje res potrebno, ker dokazano povečuje tveganje za rak dojke. Nekaj malega je pri tveganju za to obliko raka tudi podatkov o telesni teži: ženske s prekomerno telesno težo naj bi v pomenopavzi imele večje tveganje za zbolevanje za rakom dojke. Gotovo zato svetujemo tudi telesno aktivnost in vzdrževanje telesne teže, a to je precej manjši dejavnik. Tu je pa seveda še genetski dejavnik, ki je pri raku dojke zelo močan in ga ne moremo spremeniti. To so določeni prirojeni geni, ki jih prinesemo na svet (npr. BRCA geni), ki pomenijo večje tveganje.

Kaj pa rak debelega črevesa in prostate?

Rak debelega črevesa je tudi družinsko pogojen, potem pa so tukaj še predrakave spremembe, kot so polipi, neinvazivni raki, kjer je zelo pomembno, da jih zgodaj odkrijemo in s tem preprečimo nastanek pravega invazivnega raka. Kar pa zadeva zdrav življenjski slog, je dokazano, da sta primerna, uravnotežena prehrana z veliko vlakninami, ki tudi pomeni boljšo prebavo in manj maščob v hrani, ter normalna telesna teža zaščitna dejavnika in pomenita manjše tveganje za rak debelega črevesa.

Prostata je druga zgodba. Rak prostate je namreč malo drugačen od že naštetih pogostih rakov, čeprav je zelo pogost. Morda bom rekla kaj bogokletnega za naše razmere, a bila sem priča pogovoru priznanih onkologov v tujini, ki so se spraševali, ali rak prostate še zasluži ime rak. Zakaj? Pravih rakov prostate, ki res hitro rastejo, zasevajo in starejšim gospodom vzamejo življenje, je zelo malo. Pri veliki večini starejših moških v prostati vzniknejo posamezne rakave celice. Večinoma te celice nikoli ne zrastejo do tolikšne mere, da bi povzročale težave ali zasevale v oddaljene organe in ogrožale življenje. To je velika težava pri raku prostate in ves svet se danes sprašuje, ali ga je smiselno iskati s presejanjem, kajti še vedno ostaja nešteto dilem o tem, ali tak rak sploh zdraviti, kako in kdaj. Zato danes v vsem razvitem svetu s socialno medicino in zavarovanjem velja pravilo, da se z merjenjem PSA-ja ne sme iskati raka prostate, saj se posamezniku s tem naloži tako veliko breme, družbi pa toliko stroškov, da je to nedopustno. Seveda pa kar nekaj moških zboli za pravim rakom prostate, ki ga je treba hitro odkriti in ustrezno zdraviti. Skratka, pri raku prostate mora družba najti pravo rešitev v zgodnji diagnostiki, če so težave, in ukrepanju, kadar je potrebno.

Ali je tudi pri kožnem raku, ki je najpogostejša oblika raka, mogoča preventiva?

Da, zelo bistveno vprašanje. Preventiva proti kožnemu raku je izogibanje sončenju. To je še zlasti pomembno za preprečevanje melanoma, tako imenovanega črnega raka, ki je zelo agresiven. Melanoma sicer ni veliko, a ga je še vedno bistveno preveč. Seveda pa je potrebno paziti, da ne bi šli v drugo skrajnost - sonce ima svojo pozitivno vrednost in sončni svetlobi moramo biti izpostavljeni, tako da ne gre pretiravati niti v eno niti v drugo smer.

Če povzameva, katere so torej skupne točke preventive pri vseh vrstah rakov?

Skupne točke so: vrnitev k naravnemu slogu življenja, čim več gibanja, zdrava in uravnotežena hrana. O slednji nisva še nič rekla, ampak mislim, da je to treba poudariti. Hrana ima vedno več ... ne upam si reči česa, ampak gotovo gre za umetne snovi. Zelo velik poudarek dajemo bakterijam v hrani in zelo smo veseli, da naša hrana nima več bakterij in salmonel. Kaj pa ima naša hrana, da zdrži v hladilniku en mesec, ne da bi se pokvarila? Ne samo vrsta hrane, ki jo povezujemo s primerno telesno težo, ampak tudi hrana, ki je čim bolj naravna, brez kemikalij, je tista hrana, ki nas gotovo ščiti pred številnimi boleznimi, tudi pred rakom. Potem je tu izogibanje prekomernemu sončenju, ženske naj stremijo k čim bolj normalnemu reproduktivnemu življenju ter nenazadnje kajenje, kajenje ... Če bi vse to upoštevali, bi kljub staranju lahko dosegli cilj Svetovne zdravstvene organizacije, da do leta 2025 zmanjšamo umrljivost za rakom za 25 odstotkov. Prepričana sem, da so deli sveta, ki to bodo dosegli, upajmo pa, da bo Slovenija med njimi.

Omenili ste hrano. Že dolgo poznamo veliko različnih pristopov k zdravljenju raka, to so tako imenovane alternativne oblike. Zanima me, ali se je v vseh teh letih pokazalo, da bi kateri izmed teh pristopov utegnil imeti pozitivne rezultate?

To je zelo težka tema. Pa morda začniva z razlago razlike med komplementarnimi in alternativnimi metodami zdravljenja. O komplementarnih govorimo takrat, ko ne gre za uporabo zdravil in postopkov, katerih učinkovitost je dokazana z raziskavami, ampak za zdravljenje z drugimi načini, kot npr. z naravnimi izdelki, akupunkturo ... ki pa imajo dokazano in splošno priznano dobrobit. Potem pa so tu še alternativni načini, katerih varnost in učinkovitost sta popolnoma nepreverjeni. Ti načini pa so lahko tudi škodljivi in na to je potrebno ljudi opozarjati. Če se vrneva: zdrava hrana, najbrž tudi post, ki ga poznajo vse velike vere tega sveta, je gotovo prava pot. Seveda pa je treba biti previden. Vse vere so post omejevale in nikjer ne velja: otroci in vsi drugi ne bodo jedli nobenih beljakovin vse življenje. To ne zdrži in tak človek umre.

Kaj bi torej rekli ljudem, ki so se znašli pred hudo diagnozo in seveda iščejo vse mogoče načine zdravljenja, med njimi pa dobijo tudi raznolike ponudbe, ki posredno kažejo, da je rak dober »biznis«?

Če kdo misli, da ima zdravilo za raka, mu je potrebno povedati, da naj ga takoj registrira – to je edino etično sprejemljivo, kajti številni bolniki željno čakajo nova zdravila za raka, in še zelo veliko bo zaslužil. Če pa gre za komplementarne metode, bi rekla takole: v slovenščini je žal o njih malo informacij, so pa na mednarodnem spletu na voljo posebne strani za bolnike, npr. na ASCO (največja svetovna strokovna organizacija za onkologijo). Strani, kjer so opisane komplementarne in alternativne metode in veliko teh načinov, ki so zdaj moderni pri nas, kot npr. zdravljenje s konopljo, aloe vero … sicer res v angleščini, a lepo napisano. Na vsak način pa naj se bolnik najprej posvetuje s svojim onkologom. Mislim, da danes ni več zdravnika, ki bi bolnika kregal ali bi bil slabe volje, ker bi mu ta zaupal, da razmišlja o komplementarnih metodah. Obstaja namreč nevarnost, da bi alternativna zdravila imela medsebojni negativni vpliv (interakcijo) s pravimi onkološkimi zdravili, tako da slednja ne bi imela učinka ali pa bi celo prišlo do hudih neželenih učinkov. Tega se bojimo. Zato se je treba posvetovati, preden se človek odloči za neko dodatno zdravljenje.

Kam pa gre uradno zdravljenje raka? Imamo biološka zdravila, kaj lahko še prinese razvoj v bližnji prihodnosti?

Dobra novica, gre v oblake! Res dobro, zlasti to velja za tarčna zdravila. Problem je samo, da imamo še vedno za zelo malo rakov določljivo dobro tarčo in zanjo razvita zdravila. Ampak če jih imamo, lahko ljudje tudi z razsejanim rakom živijo več (tudi do deset) let z zelo visoko kakovostjo življenja. Ne govorimo o načinu razmišljanja, češ če ima raka, ne more delati. Ne, govorimo o ljudeh, ki delajo osem ur in živijo polno družinsko življenje. Prihaja tudi imunoterapija, ki je veliko upanje. Vedno bolj se sicer kaže, da bo najbrž učinkovita samo pri približno tretjini bolnikov, tem pa bo omogočila dolge zazdravitve. Glavna dilema je, kako razpoznati te bolnike. Kajti če bi ta zdravila dajali vsem, bi vse izpostavili neželenim učnikom, koristila pa bi samo tretjini, da o ceni niti ne govorim. Seveda upamo, da bomo našli označevalce, ki nam bodo pomagali vnaprej razpoznati bolnike, ki bodo imeli korist od tega zdravljenja, in samo te tudi zdraviti. Ja, veliko je novega. Ne morem pa mimo velikega problema, s katerim se danes zelo resno ukvarja ves svet oziroma posamezne države. To je namreč vprašanje, kako bodo svojim državljanom ta zdravila zagotovili. Upam, da bomo našli pot in moč.