Papež hvaležen Bogu in Mariji za romanje upanja in miru v Fatimo
Cerkev po svetu Tone Gorjup
Papež Frančišek je zgodaj zjutraj obiskal baziliko Marije Velike. Na oltar pred podobo Marije, Rešiteljice prebivalcev Rima, je položil šopek belih vrtnic in se v daljši tihi molitvi zahvalil za svoj obisk Fatime. Tudi pri opoldanskem nagovoru je, poln vtisov z romanja na Portugalsko, spregovoril o svojem doživljanju Fatime. Ob tem se je Bogu zahvalil, da je lahko kot romar upanja in miru obiskal ta milostni kraj. Po molitvi »Raduj se, Kraljica«! je Kraljici miru izročil prebivalce dežel, ki trpijo zaradi vojn in spopadov in spomnil še na včerajšnjo beatifikacijo jezuita p. Johna Sullivana v Dublinu na Irskem, ki je umrl leta 1933 v sluhu svetosti. Ker v nekaterih deželah po svetu danes prazujejo materinski dan, se je spomnil tudi vseh mater na svetu in jih izročil Mariji.
Papež Frančišek je v nagovoru pred opoldanskim zvonjenjem vsem, ki njegovega romanja v Fatimo niso mogli spremljati v neposrednem prenosu, najprej približal prvi večer, ko je v kapeli prikazovanj dolgo časa ostal v molitveni tišini skupaj z ostalimi romarji. V tem ozračju zbranosti, kakor tudi v središču, vsega dogajanja je bil Vstali Gospod, navzoč sredi svojega ljudstva v Besedi in v Evharistiji. Spomnil je, da je prisoten tudi v bolnikih, ki so protagonisti bogoslužnega in pastoralnega življenja tako Fatime, kot tudi vsakega marijanskega svetišča.
Nato je na kratko opisal fatimske vidce, v katerih je Marija je našla nedolžno srce in preprostost. Frančišek, Hijacinta in Lucija, so postali varuhi njenega sporočila in bili prepoznani kot zanesljive priče prikazovanj ter zgled krščanskega življenja. S kanonizacijo Frančiška in Hijacinte ju je papež Frančišek želel Cerkvi predložiti kot vzora evangeljskega pričevanja in pripadnosti Kristusu. Vso Cerkev pa je s tem dejanjem hotel spodbuditi k skrbi za otroke. O zdaj sveti Hijacinti in Frančišku je nato dejal: »Njuna svetost ni posledica prikazovanj, temveč zvestobe in vneme, s kakršno sta odgovorila na prejeti privilegij, da sta lahko videla Devico Marijo. Po srečanju z »lepo Gospo«, kakor sta jo imenovala, sta pogosto molila rožni venec, opravljala pokoro in darovala žrtve, da bi dosegla konec vojne ter za duše, ki so najbolj potrebne Božjega usmiljenja.«
Sveti oče je nadaljeval s trditvijo, da sta tudi dandanes molitev in pokora zelo potrebni, za izprositev milost spreobrnjenja in konec tolikih vojn, ki se vedno bolj širijo ter nesmiselnih spopadov in nasilja, ki trpinčijo človeštvo. Opoldanski nagovor je sklenil s povabilom: »Pustimo se voditi svetlobi, ki prihaja iz Fatime. Marijino Brezmadežno srce naj bo vedno naše zatočišče, naša tolažba ter pot, ki nas vodi h Kristusu.«
