Na veliki četrtek »zavežemo« orgle in zvonove
Oddaje | Rok Mihevc
Veliki četrtek je spomin obhajanja Jezusove zadnje večerje z apostoli, ki predstavlja ustanovitev zakramenta evharistije. Spominjamo se tudi zapovedi ljubezni in služenja drug drugemu.
Profesor Slavko Kranjc o liturgičnem vidiku
Na veliki četrtek dopoldne sklenemo postni čas, četudi je še veliki petek dan strogega posta. Na veliki četrtek se po Kranjčevih besedah že od 6. stoletja obhaja krizmeno mašo. »Se pa lahko po pastoralni presoji termin te maše spremeni, tako je bila tudi letos v Mariboru že na veliko sredo, ko duhovniki lažje pridejo.« Krizmena maša izraža povezanost škofa z duhovniki, ki obnovijo svoje duhovniške obljube. Ime dobi po posvetitvi svete krizme, se pa blagoslovi tudi krstno in bolniško olje. »Sveta olja so znamenje nevidne milosti za osebe in stvari, ki so z njim maziljene.«
Sveto krizmo škof ne samo blagoslovi, ampak jo tudi posveti. »To pomeni izvzetost iz vsakdanje rabe, namenjeno samo Gospodu. Razlikuje se po tem, da so pri krizmi dodane tudi dišave. Tisti, ki so maziljeni, morajo ta vonj Kristusa izžarevati povsod, kjer so. S krizmo mazilijo krščenca, birmanca, duhovnika in škofa. Je neizbrisno znamenje vedno tesnejše povezanosti s Kristusom.«
Večerna sveta maša Gospodove večerje je spominjanje postavitve evharistije, novo zaveznega duhovništva in največje zapovedi ljubezni, ki jo je Jezus ponazoril z umivanjem nog. »Ljubite se med seboj, kakor sem vas jaz ljubil.« Ni dovolj, da samo govorimo o ljubezni, potreben je zgled, ki ga je dal Kristus. Vrhunec maše je evharistično bogoslužje in ker ga zaradi skrivnosti Jezusovega trpljenja ne moremo slovesno obhajati, je Cerkev uvedla praznik Svetega Rešnjega Telesa in župnijske praznike celodnevnega čaščenja. »Po obhajilu se najsvetejše prenese v stransko kapelo, sledi še razkrivanje oltarjev.«
Profesor Janez Bogataj o etnološkem vidiku
Motiv kruha na veliki četrtek je zelo pomemben, tako kot v božičnem obredju. Prvotno so kruh uporabljali v nekvašeni obliki, spomin na to je hostija. »Od 9. stoletja uporabljajo kvašen kruh, v obeh primerih pa je v okrogli obliki. Gre za pravo obliko, ki pomeni Boga. Kruh se je imenoval »hostija«, kar v latinščini pomeni žrtev.«
Kruh in vino imata že na splošno v krščanstvu izjemen pomen. Kruh simbolizira Kristusovo telo, vino pa Kristusovo kri. Včasih so v vino namočili pelin. »S tem so pripravili »žolč«, ki so ga pili ob velikonočnih pojedinah. Zakaj pelin? Da se je vsak kristjan spomnil na umirajočega Kristusa, ko je pil žolč, ki mu ga je dal piti vojak. Gre pa tudi za praktični namen, saj je telo po vsem obilju in mastni hrani potrebovalo razgradnjo in pelin namočen v vinu, je deloval v tej smeri. Vse je imelo globlji duhovni pomen, sočasno pa tudi praktični. Ustvarjal se je ritem v vsakdanjikih in praznikih in v celotnem letu je šlo za izmenjavanje posta in obilja, nekakšno logično zaporedje, kar pa danes nam ne uspeva. Eni se samo postijo, drugi pretiravajo v obilju in izgubili smo ta normalen ritem.«
Na veliki četrtek se »zavežejo« orgle in zvonovi, vse do velikonočne vigilije. »To je za prednike pomenilo kar pretresljiv dogodek, saj so bili vezani na zvonove, ko so delali na poljih. Niso se pogovarjali in vsa ta zvočna »kulisa« je morala obmolkniti.«
