Misijonska svetovalnica: Vsak dan obnavljajmo svojo željo po večnosti
Radijski misijon | 05.04.2017, 11:46 Rok Mihevc
Četrti dan radijskega misijona razmišljamo pod geslom »Sprejem križa je začetek odrešenja«. O tem kaj je križ, kaj pomeni sprejeti ga in zakaj človek potrebuje odrešenje, smo govorili v tokratni misijoni svetovalnici z župnikom iz Blagovice, Janezom Rusom.
Kaj pomeni sprejeti križ v vsakdanjem življenju?
Temeljna stvar, ki jo moramo sprejeti, je dejstvo, da naše življenje ni v naših rokah. To je temeljni križ in tukaj je krščanstvo oz. Kristus edina resna sila, ki lahko človeka osvobodi. »Sprejeti križ pomeni sprejeti dejstvo, da je naše življenje pridobljeno takrat, ko ga izgubimo.« Križ je končnost našega življenja, je začetek odrešenja in šele takrat okusimo, da je Bog večnost.
Kaj je odrešenje, zakaj ga potrebujemo?
Po eni strani se zdi, da človek današnjega časa odrešenja sploh ne potrebuje, tudi nekatera verstva o njem ne govorijo tako, kot o tem govori Jezus v evangeliju. »Svobodni človek mogoče govori o tem, da ga Bog ne zanima, a to še ne pomeni, da ne hrepeni po tem, da bi osmislil svoje življenje. Vsi iščemo načine, ga bi ga osmislili. Odrešenje pa potrebujemo, ker smo ustvarjeni za večnost, a vanj ne moremo vstopiti, saj smo zaznamovani z grehom. Gospod nas postavi tja, za kamor se nas je zamislil. To pa je v večnost, v nebesa.«
Tisi, ki poudarja, da je potrebno uživati ta trenutek in si je v življenju potrebno vse privoščiti, izraža ravno ta krik hrepenenja po odrešenju. »Vsako veselje, ki ga doživim, hitro mine in spomin nanj me ne more nahraniti. In to ponavljam. A četudi še tako uživam, v tem ne bom našel polnosti. Moje srce hrepeni po absolutnem, veselje tega sveta pa ne more biti absolutno, ker je zaznamovano z materijo in časom, kar pa je po definiciji končno. In kar je končno, za nas ne more biti dokončna duhovna hrana.«
Ko govorimo o križu, prehitro zapademo v osebna doživljanja. »Ta so gotovo pomembna, ampak Kristusov križ je izvor odrešenja, kar pomeni, da Jezus svoje življenje živi v popolni poslušnosti Očetu in od njega sprejme vse, kar mu nameni, vključno križ. Če smo preveč usmerjeni v osebno bolečino, prehitro zapademo v skušnjavo, da bomo bolj kot na Odrešenika, gledali nase. To pa je nevarno in ni krščansko.«
