Pomlad, Planica in brezsrčnost

| 28.03.2017, 22:08 Jure Sešek

Prišla bo pomlad, čakal bi jo rad … smo peli do pred nekaj dnevi. Dočakali smo jo! Prinesla je novo upanje, veselje ob novem začetku, daljše dni, višje temperature, svetlobo in mnogo tradicionalnih reči, ki jo zaznamujejo in katerih večina nam je v veselje. Tudi letos je imela na svojem začetku vabilo v Planico, finale svetovnega pokala v smučarskih skokih, mogočno predstavo na planiški velikanki. Odmev je bil ogromen, z lanskim sicer ne primerljiv, a veseli me, da je na deset tisoče ljubiteljev športa pokazalo, da naše športnike podpiramo tudi takrat, ko zdrsnejo z zmagovalnih stopničk, da smo ponosni nanje tudi ob koncu sezone, ki je drugačna od navdušujoče prejšnje.

Pred letošnjo Planico sem imel namreč pogosto občutek, da, predvsem mediji, prav bolestno hrepenijo le po zlatu, zmagah, nepremagljivosti. Peter Prevc je moral neštetokrat odgovarjati na vprašanja, ki so v različnih oblikah spraševala: “Zakaj pa letos ne gre? Kaj je bilo narobe? Kako se boste vrnili do lanskih uspehov?” Iz neizmerne želje po nepremagljivosti našega junaka so se na koncu rojevali tudi podnapisi k rezultatom v slogu: Peter Prevc je bil šesti, kar je kljub primerjavam z lanskimi uspehi, še vedno izvrsten uspeh. Seveda! Primerjava letošnje skakalne sezone z minulimi celo govori, pravi glavni trener Janus, da je po uspehih reprezentance v celoti, kar peta najboljša v zgodovini! Mnogim pa se je zdela skoraj klavrna ...

Ljudje smo, kaže, naravnani tako, da raje modrujemo o skrbeh, navideznih neuspehih in o tem, da je šlo slabše kot lani, slabše kot sosedom, slabše kot so napovedoval, slabše kot smo si želeli, slabše kot so kazale raziskave … Slabše! Vsepovsod je tako, ne le v športu. Sicer pa: kako iskrena je želja po uspehih naših športnikov, kažejo mnogi prispevki, ki se začenjajo s primerjavami minulih uspehov, morda ostalih reprezentanc, nadaljujejo z vprašanji “zakaj”, takoj nato pa nas točke ne zanimajo več. Smo že pri denarju! Koliko je zaslužil letos, koliko lani, koliko alpska šampionka, koliko največji dobičkar cirkusa. Denar! Že dolgo nisem ujel kakšne debate o tem, koliko ur, dni, tednov, let mladi športni gladiatorji namenjajo svojim uspehom, namenjajo tudi predstavitvi naše države v svetu. Ne vprašamo se več čemu vse so se morali odpovedati, kako drugačno je njihovo življenje od življenja običajnih smrtnikov njihove starosti. Koga briga dejstvo, da se je od otroštva izpostavljal poškodbam, odpovedoval tisočim rečem in doživetjem. Pa kaj, saj se je sam odločil za to! Razloži naj le zakaj ni tako dober, kot smo pričakovali.

Pred Planico se je oglasil novi direktor Smučarske zveze Franci Petek. Dejal je, da se del razloga za letošnjo sezono Petra Prevca skriva tudi v premnogih obveznostih do pokroviteljev. Govori se, da so pogosto treninge prilagajali omenjenim nujnostim, in ne obratno. Predvsem pa je Franci Petek, z vsemi svojimi izkušnjami povedal: „Treba se je zavedati, da uvrstitev med najboljših deset v kateremkoli športu pomeni, da si povsem zraven. V tehničnem in gibalnem smislu si sposoben narediti enako kot zmagovalec. Takrat je samo vprašanje časa, kdaj ti bo uspelo na takšen nivo spraviti tudi svojo glavo. Navijači pomagajo takrat, ko znajo spoštovati tvoja prizadevanja.“ Za to gre: treba je spoštovati prizadevanja!

Skakalci in ostali športniki zime imajo zdaj čas za nujen počitek, kovanje načrtov in pripravo na novo sezono, mi pa za razmislek o povedanem in krepitev želje po spoštovanju prizadevanj drugih. Ne le v športu!

In še odmik od Planice, športa in navijačev. Pomlad tradicionalno prinaša tudi opozorila, povezana z ravnanjem v prometu. Tudi tu gre za spoštovanje, za odraz naše sebičnosti ali sposobnosti razumeti in spoštovati drugega.

Gotovo ste slišali za hudo prometno nesrečo, ki se je pred dnevi zgodila na hitri cesti med Celjem in Laškim. V njej je petmesečni dojenček izgubil življenje. Ob tragični nesreči so nekateri izmed tistih, ki so se pripeljali na kraj nesreče, nemudoma pomagali ponesrečenim, tudi nesrečnemu dojenčku, nekateri drugi pa nestrpno hupali in na vsak način želeli priti mimo.

Zmrazilo me je, ko sem slišal zgodbo o objestnem in brezčutnem vozniku osebnega avtomobila, ki je na vsak način želel odpeljati naprej in tistim, ki so pomagali nebogljenemu otroku, pokazal sredinec in oddivjal cilju naproti. Nestrpna, nespoštljiva in na pomoč nepripravljena sta bila tudi voznika avtobusov, ki sta s kraja priganjala tiste, ki so želeli pomagati. Voznika, ki sta vsakodnevno na poti, voznika, ki nikoli ne vesta kdaj bosta sama potrebovala pomoč na cesti … Pravijo, da so vsem trem na sledi.

Tovrstni dogodki so čutečemu človeku povsem nerazumljivi. Hkrati pa, kot mnogi drugi, odslikavajo sodobni pogled na svet ali drugače: pogled sodobnega človeka na svet in ljudi okoli sebe. Vsak mora poskrbeti najprej zase, pogosto le zase, za vsako ceno priti do zastavljenega cilja. Le zakaj bi se moral prilagajati, zakaj gledati na druge, kdo pa bi pomagal meni … In prav tu tiči odgovor na mnoge tovrstne groze! Le pomisliti je treba na to, kako bi se počutil sam na mestu drugega. Kaj bi želel, če bi bil sam na mestu ponesrečenca, kakšnega odziva bi bil vesel, če bi sam nudil pomoč in prosil zanjo! Tako pa smo deležni mnogih razlag zakonov, za katere niti ne vemo. Poslušamo o pravilih, možnih kaznih, ki nas doletijo, če odpeljemo s kraja nesreče in ne nudimo pomoči, o kazenskih točkah …

Pa vendar gre samo za čuteče srce. Ne potrebujemo znanja zakonov, tudi če ne poznamo različnih členov Zakona o cestnem prometu, vemo kako je prav ravnati ob nesreči drugega. Treba mu je pomagati! Pred tem pa se moramo osvoboditi strahu pred nudenjem prve pomoči. Ker pa tudi v prometu velja, da je na prvem metu preventiva, naj končam z željo po previdnem ravnanju v prometu, spoštovanju pravil v življenju in čutečem srcu v vseh situacij in na različnih področjih. Da se bo pomlad lepše nadaljevala, kot se je začela. Da bomo lahko končali pesem, ki smo jo začeli na začetku … Prišla bo pomlad, čakal bi jo rad, da bi zdrav vesel lepe pesmi pel!