Zlata maša nuncija Janusza: Kaj je to papeška skrivnost?

Cerkev na Slovenskem | 22.03.2017, 19:52 Marta Jerebič

Apostolski nuncij v Sloveniji msgr. Juliusz Janusz je sinoči v ljubljanski stolni cerkvi daroval sveto mašo ob 50. obletnici duhovniškega posvečenja. Zlate maše so se udeležili slovenski škofje ter številni ugledni gostje. Homilijo je imel koprski škof Jurij Bizjak, ki je v nagovoru opisal nekaj prepoznanih značilnosti nadškofa Janusza. Omenil je njegovo veselje do dela z ljudmi in med ljudmi, veselje do pastoralnega dela, ljubezen do jezikov - uspel se je naučiti kar 15 jezikov – in smisel za humor, ki je vedno povezan s ponižnostjo.

»Samo sam gospod nuncij ve, koliko prezira in ponižanja je požrl na svoji poti, pa ostal vedno miren in vesel in potolažen, ker se je spominjal, da grešnikov dan prihaja! In pri vsem mojem poznavanju svetih skrivnosti mi je šele gospod nuncij pravilno razložil, kaj je to papeška skrivnost? Papeška skrivnost je to, kar vedo vsi, razen papeža!«

Prav o tem in svojem smislu za humor je nuncij spregovoril v zahvali. Že v semenišču je napisal pesem, ki so jo potem peli tudi po drugih poljskih semeniščih, gre pa takole: »Želim biti duhovnik, graditi cerkve, misijonariti in na koncu bi rad postal škof.« Papež mu je ob škofovskem posvečenju dejal: »Uspelo vam je, in to s šalo.«

»Na tak način moramo biti duhovniki blizu ljudem v vsaki situaciji, veselju, žalosti, zdravju in bolezni. Pričevati ljubezen in usmiljenje je glavna duhovnikova naloga. Zato sem za škofovsko geslo izbral »Ljubezen vse prenese.«

Nuncij se je navzočim zahvalil za bližino in razumevanje, kadar je preveč neposreden pri posredovanju volje svetega očeta v Cerkvi v Sloveniji.

Voščilo nunciju ob njegovi zlati maši je poslal tudi papež Frančišek. Zahvalil se mu je za ljubezen v služenju Cerkvi in gorečnost v različnih dodeljenih službah, ki jih vestno opravlja v življenju.

Celoten nagovor škofa Bizjaka

Spoštovani gospod nadškof dr. Juliusz Janusz, apostolski nuncij v RS. Vsej naši deželi in vsej naši cerkveni pokrajini je v veliko veselje in čast, da se smemo z Vami veseliti 50-letnice Vašega mašniškega posvečenja in skupaj z Vami darovati zlato sveto mašo. V imenu vseh slovenskih nadškofov in škofov, duhovnikov in diakonov, redovnikov in redovnic, bogoslovcev in vernikov Vam ob Vašem častitljivem jubileju iskreno čestitam in voščim obilno roso Božjega blagoslova z neba. Še naprej naj nad vami počiva Duh Gospodov in naj s svojo toploto ogreva mladike vseh Vaših vinogradov in sadovnjakov.

Mesec marec je prvi pomladanski mesec, oče pomladi, in tudi nosilec več pomembnih dogodkov v življenju gospoda nuncija, današnjega slavljenca, ki je bil rojen 17. marca 1944, posvečen v duhovnika 19. marca 1967, imenovan za škofa 25. marca 1995, marčevski sveti Jožef pa je tudi njegov drugi krstni zavetnik. Tako se v tretjem tednu meseca marca vsako leto zvrstijo tudi vse pomembne obletnice njegovega življenja – letos okrogla obletnica njegovega mašniškega posvečenja.

Svojo duhovniško in škofovsko pot je gospod nuncij v svojem kratkem in zelo zanimivem življenjepisu lepo zakoličili z dvema gesloma iz pisem apostola narodov: z novomašniškim geslom 'vem, komu sem veroval' (2 Tim 1,12) in s škofovskim geslom 'ljubezen vse prenese' (1 Kor 13,7). Kakor sam pravi, je s takšno izbiro svojih dveh gesel še posebej želel nakazati svoje duhovno zorenje in duhovno pot, ki jo je prehodil, po vzoru apostola Pavla, ki pravi: 'Pozabljam, kar je za menoj in se stegujem za tem, kar je pred menoj' (Flp 3,13).

Novomašniško geslo 'vem, komu sem veroval' je bilo njegovo vodilo od nove maše leta 1967 do škofovskega posvečenja leta 1995: torej 28 let, to je toliko let kolikor dni traja ena luna: od polne lune mašniškega posvečenja do polne lune škofovskega posvečenja. Vmes pa je seveda tudi mlaj in ni si težko predstavljati, da je na svoji duhovniški poti doživel tudi več mlajev, morda tudi mnogo mlajev – to je preizkušenj, ko je sam sebi moral ponavljati 'vem, komu sem veroval': od študija na akademiji do nunciature na Tajskem in v Skandinaviji, v Nemčiji in Braziliji, na Nizozemskem in Madžarskem, nazadnje na Kitajskem – na treh celinah in na vseh koncih sveta.

Škofovsko geslo 'ljubezen vse prenese' pa je njegovo drugo vodilo že 22 let, to je toliko let, kolikor je črk v hebrejski abecedi in kolikor je svetih knjig v Stari zavezi. Število 22 torej pomeni polnost Postave in Prerokov in Piscev, pomeni polnost resnice in pravice in svetosti, polnost vere in upanja in ljubezni, 'ki vse prenese.' Škofovsko vodilo ga je kot apostolskega nuncija spremljalo 4 leta po Ruandi in 4 leta po Mozambiku, 8 let po Madžarski in zdaj že 6 let po Sloveniji. Vidimo ga tu med nami in to je najboljši dokaz, da ljubezen res 'vse prenese.' Geslo 'ljubezen vse prenese' mu je zagotovo pogosto pomagalo, da je uspešno prebrodil brezštevilne ovire in grožnje, s katerimi se je srečeval, kakor piše modri Sirah o ljubitelju postave: 'On potuje po deželah tujih narodov in skuša dobro in hudo med ljudmi' (Sir 39,4).

Na vseh štirih postojankah se je gospod nuncij poleg drugih področij izkazal tudi kot odličen arhitekt in zgradil 3 nunciature, v Mozambiku in na Madžarskem in v Sloveniji. Največje njegovo gradbeno delo pa je Mesto mladih za sirote v Ruandi, veličastno naselje, 25 zgradb in cerkev. O njegovi zadnji nunciaturi v Ljubljani je kardinal državni tajnik Parolin izjavil: 'Če hočete videti skromno in prijazno nunciaturo, pojdite v Ljubljano!' Dragi gospod nuncij, iskreno vam želimo, da bi v svoji skromni in prijazni zgradbi kdaj lahko pozdravil tudi svetega očeta.

Naslednja zelo prepoznavna značilnost gospoda nuncija je njegova ljubezen do jezikov. Kjerkoli se je znašel, se je takoj začel učiti jezika tiste dežele. Vsem je dobro znano svetopisemsko poročilo, da je Bog v Babilonu ljudem zmešal jezik (1 Mz 11) in ustno izročilo pravi, da je takrat nastalo 70 jezikov. Številna druga opravila gospodu nunciju niso dovoljevala, da bi se naučil vseh tistih 70 jezikov, pač pa se je uspel naučiti nič manj kot 15 jezikov, to je toliko, kolikor jih je bilo v Jeruzalemu na Binkoštni dan, ko je prišel Sveti Duh: Parti, Medi, Elamiti, Mezopotamci, Judje, Kapadočani, in drugi... (Apd 2,9-11). Iskreno čestitamo tudi za to veselje in odprtost.

Druga zelo prepoznavna značilnost gospoda nuncija je njegov smisel za humor, ki je vedno povezan s ponižnostjo. V knjigi Modrost puščave beremo: 'Ponižnost nam pomaga pridobiti notranjo pristnost in umirjenost in humor.' Kdor je krotak in ponižen in ubog v duhu vedno nosi v sebi tudi ustrezno zalogo smisla za humor. Znano je psalmistovo vprašanje: 'Zakaj se Bog grešniku smeje?' In Božji odgovor: 'Bog se grešniku smeje, ker vidi, da njegov dan prihaja!' (Ps 37,13). Samo sam gospod nuncij ve, koliko prezira in ponižanja je požrl na svoji poti, pa ostal vedno miren in vesel in potolažen, ker se je spominjal, da grešnikov dan prihaja! In pri vsem mojem poznavanju svetih skrivnosti mi je šele gospod nuncij pravilno razložil, kaj je to papeška skrivnost? Papeška skrivnost je to, kar vedo vsi, razen papeža!

Glavno poslanstvo nuncija pa je seveda to, da v deželi svojega službovanja predstavlja svetega očeta in skrbi za ustrezne povezave med dotično deželo in svetim sedežem, tako na cerkvenem kakor tudi na civilnem področju. Na prvi pogled morda pretežno uradniški in suhoparen posel, po drugi strani pa skrajno občutljiv in tankočuten, poln človekoljubja in topline. Diplomacija je najfinejša oblika ljubezni do bližnjega: ko vse drugo odpove in ko nehajo grmeti topovi, nastopi svojo vlogo diplomacija in ponižna išče pota do miru in sprave.

Današnji slavljenec pa ni poln človekoljubja in topline samo v svoji službi, temveč je vsem znano tudi njegovo veselje do dela z ljudmi in med ljudmi, njegovo veselje do pastoralnega dela. Kakor vsak škof tudi nadškof nuncij opravlja v Cerkvi trojno poslanstvo: poslanstvo učitelja in pastirja in posvečevalca. Kot učitelj je tudi gospod nuncij sin Cerkve, ves poslušen in zvest ter predan in vedno na uslugo sveti materi Cerkvi. Kot pastir je tudi nuncij oče Cerkve, ki skrbi za čredo, da je postrežena in zdrava, da v njej vlada red in pravičnost. In kot posvečevalec je tudi nuncij ženin Cerkve, ki ljubi Cerkev kakor ženin nevesto in je nanjo ljubosumen z Božjo ljubosumnostjo, da jo privede h Kristusu kot čisto devico (2 Kor 11,2).

Spoštovani gospod nuncij, naj svoje voščilo končam s slovesnim Aronovim blagoslovom, po poljsko: Blogoslawienstwo Aarona: Niech ci błogosławi Pan i niechaj cię strzeże; niech rozjaśni Pan oblicze swoje nad tobą i niech ci miłościw będzie; niech obróci Pan twarz swoją ku tobie i niech ci da pokój. Amen.

 

Voščilo papeža Frančiška nunciju Juliuszu Januszu ob njegovi zlati maši

 

Častitljivemu bratu

JULIUSZU JANUSZU

naslovnemu nadškofu kaorlskemu

apostolskemu nunciju v Sloveniji,

s službo apostolskega delegata na Kosovem.

Slovesni praznik svetega Jožefa, ženina blažene Device Marije, te bo, častitljivi brat, letos napolnjeval s posebnim veseljem, ker boš prav ta dan s hvaležnim srcem obhajal zlati jubilej svojega duhovniškega posvečenja in boš hvalil vsemogočnega Boga, darovalca vseh dobrot, katerega voljo si prizadevaš marljivo izpolnjevati.

Ob tej priložnosti ti radi pošiljamo to pismo, da bi obogatili tvoje veselje in dokazali svoje duhovno prijateljstvo s teboj ter skupno zapeli hvalnico Bogu. Ko se oziramo na tvojo življenjsko pot, spoznavamo tvojo ljubezen v služenju Cerkvi in gorečnost v različnih dodeljenih službah, ki jih vestno opravljaš v življenju.

Nedvomno si veliko prejel od našega odličnega predhodnika svetega Janeza Pavla II., ki te je kot krakovski nadškof metropolit tistega prazničnega dne leta 1967 posvetil v duhovnika v znameniti stolnici in ti zaupal prve službe. Kot mlad duhovnik si se odlikoval s pastoralno vnemo in vernikom goreče oznanjal evangelij, jim podeljeval zakramente in prinašal veliko krščansko upanje.

Leta 1973 si začel novo obdobje svojega življenja in delovanja. Opravljal si nadvse koristno delo na raznih papeških poslaništvih v Aziji, Evropi in Južni Ameriki. Očitno si dokazal ljubezen do Cerkve, odprtost duha, pravilno razlaganje dogodkov in izredno nadarjenost v učenju in govorjenju tujih jezikov.

Ko je sveti Janez Pavel II. videl te in druge tvoje človeške, krščanske in duhovniške darove, te je 25. marca 1995 povzdignil v škofovsko dostojanstvo in te okrasil z naslovom kaorlske Cerkve. Vestno si opravljal zaupane ti službe apostolskega nuncija v Ruandi in nato v Mozambiku. Nisi samo marljivo izpolnjeval vsakodnevnih dolžnosti, ampak si se odlikoval tudi v skrbni velikodušnosti v blagor sirot, ubogih in zapuščenih, ki so pretrpeli veliko hudega zaradi vojn in naravnih nesreč. Potem ko si hvalevredno deloval na Madžarskem in zdaj v Sloveniji zavzeto opravljaš naloge Apostolskega sedeža, skrbiš za duhovni napredek vseh ljudi dobre volje, pomagaš cerkvenim občestvom ter učinkovito sodeluješ s pastirji in krščanskimi laiki teh dežel.

Po priprošnji blažene Device Marije ti zdaj želimo Božje darove in ti voščimo vse najboljše, ko se spominjamo tvoje mnogovrstne in goreče delavnosti. Zato naj te spremlja naš blagoslov, ki ga ljubeče podeljujemo tebi in ga posreduj vsem svojim. Z veseljem bomo mislili nate tistega srečnega dne meseca marca, ko boš z vsemi, ki jih imaš rad, vesel obhajal začetke svojega duhovništva. Vas vse pa prosimo za molitve, da bomo mogli po Božji volji kar najrodovitneje izpolnjevati zelo težko petrinsko službo.

Iz vatikanske palače, 6. februarja 2017, v četrtem letu našega papeževanja.

Frančišek