FOTO: Poslušalci poromali v Lurd, kraj obilne milosti
Cerkev na Slovenskem | 28.02.2017, 11:09 Tanja Dominko
Radio Ognjišče je skupaj s Turistično agencijo Kompas in pod duhovnim vodstvom upokojenega ljubljanskega nadškofa Alojzija Urana 25. in 26. februarja v Lurd z letalom odpeljal 140 romarjev. Mnogi so šli z nami na pot prvič, mnogi so bili prvič tudi v tem romarskem kraju, prav vsi pa so na pot odšli s svojimi prošnjami, zahvalami, vsak s tihim upanjem v srcu, da bi jim Marija, ki je v Lurdu stopila na zemljo in se prikazala Bernardki, naklonila posebnih milosti.
Ob jutranjem zbiranju na letališču Brnik sva z glavnim urednikom Francijem Trstenjakom srečevala znane in manj znane obraze, pozneje pa izvedela, da je bilo kar nekaj takih, ki so romanje dobili za darilo ob obletnici poroke. Zanje je bil tako še posebej milostni trenutek pri popoldanski maši v baziliki Brezmadežne (ki jo imenujejo tudi zgornja bazilika), ko je nadškof Uran vsem zakoncem podelil poseben blagoslov, prijeli so se za roke in občutili posebno povezanost med seboj in z Marijo.
Lurd kot milostni kraj in dom sv. Bernardke sta nam predstavila lurški kaplan Karlo Bolčina in teolog ter velik poznavalec cerkvene zgodovine dr. Tadej Jakopič. »Danes Lurd kaže drugačen obraz kot nekdaj, veliko je družin, ki imajo več otrok, veliko je temnopoltih, na kolenih niso celotne množice, ampak tisti, ki so, vztrajajo dalj časa. Lurd je vsekakor še vedno izvir žive vode,« je dejal Bolčina. Spregovoril je tudi o simbolih Lurda. »Prvi simbol je voda.« Vse se je dogajalo in se še dogaja v meandru rečice Gave. Marija je namreč leta 1858 naročila Bernardki, naj se umije v studencu, a ga ni bilo. Ko je v zaupanju vanjo začela kopati, je pritekla voda. Za izvir so že naslednji dan ugotovili, da daje 120 litrov vode v 24-ih urah, danes daje 120 tisoč litrov na dan. Prvi čudež ob potopitvi v vodo se je zgodil marca 1858, ko je ozdravel dveletni deček. »Drugi simbol je skala, ki je temelj.« Lurška votlina spominja na betlehemsko votlino. Slednja je sprejela razodetje Jezusa, lurška pa razodetje Marije. »Tretji simbol je svetloba, zlasti svetloba sveč.« Te še vedno gorijo danes, znana je tudi procesija z lučkami, a je v tem času na žalost ni. »Drugi simboli Lurda so tudi evharistija in množice.« Te so za ta romarski kraj nekaj običajnega, a mi smo spoznali, da to ni nujno. Bili smo namreč edina tako velika skupina romarjev, mesto je bilo malodane prazno, v tem času so v Franciji počitnice, tako da smo srečevali večinoma posamične družine, ki so poromale tja. Sami smo bili tudi pri sveti maši v soboto popoldne v baziliki Brezmadežne, drugi dan ob pol devetih zjutraj pa sta se slovenska molitev in pesem pod vodstvom Tadeja Jakopiča razlegali izpred lurške votline. A, kot je poudaril lurški kaplan Bolčina, »ne delajo množice vere, vera mora biti globoko v nas, iskati moramo notranjo moč, ne zunanje«.
Pot v Lurd ni navadno turistično potovanje, je romanje, ki je srečanje z Bogom, srečanje z Marijo, srečanje s Kristusom, križem, Cerkvijo, pa tudi z drugimi verniki in s samim seboj. Mnogi so izkoristili priložnost in se v kopelih potopili v lurško »živo« vodo, ki, čeprav hladna, s posebno toploto umije srce in dušo vsakega romarja. Solze so tekle, tako ganljivi so bili trenutki, čeprav smo do kopeli poromali precej stvarni ljudje, ki nas solze ne oblijejo tako zlahka.
V času bivanja v Lurdu smo se sprehodili tudi po Bernardkini poti, po kateri nas je vodil Tadej Jakopič. Ogledali smo si podzemno baziliko sv. Pija X., ki je največja in najbolj nenavadna cerkev na tem območju. Zgrajena je bila ob stoletnici prikazovanj, gre pa za moderno betonsko stavbo, ki je skoraj popolnoma pod zemljo in lahko sprejme 25 tisoč vernikov. Vstopili smo v hišo ob mlinu, kjer je Bernardkina družina živela njenih prvih deset let življenja, pa tudi v bivališče, ki so si ga ustvarili zatem v prostorih nekdanjega zapora. Prav vsi smo se lahko čudili skromnim razmeram, v katerih je odraščala, in izjemni moči, ki jo je nosila v sebi, da se je lahko spopadla z velikimi učenimi in pomembnimi glavami, da jih je lahko prepričala, da je to, kar je doživela v votlini, resnica. Da je Marija Brezmadežno spočetje, da si želi, da se ljudje umijejo v studencu, da poromajo tja procesije in da je treba zgraditi cerkev. Mala Bernardka je kljub neuki glavi in težkim razmeram izpolnila vse, kar ji je Marija naročila. Njena skromna narava se je pokazala tudi tako, da od ljudi, ki so množično prihajali k njej, saj so v njej videli posrednico do Božje matere, ni sprejela niti centa, čeprav je umirala od lakote.
Lurd smo vsi romarji doživeli zelo globoko, tudi med seboj smo se povezali, spoprijateljili, mnogi pa že načrtujejo pot z nami v maju, ko romamo v Fatimo.
