Marjan Bunič
Boštjan Smole
Silvestra Sadar
Helena Jaklitsch (foto: ARO)
Helena Jaklitsch

Za nov mandat …

13.01.2017, 14:33 Petra Stopar

Ne vem, ali se še spomnite fantomskega pisma, ki ga je, takrat kot predsednica vlade, Alenka Bratušek poslala v Vatikan. Bilo je tik pred državnozborskimi volitvami poleti 2014, prav temu pismu pa se ima zahvaliti, da skupaj s svojim zavezništvom sedi v Državnem zboru. Naj spomnim. Ob odločitvi ustavnega sodišča v zvezi z najbolj odmevnim sodnim postopkom v naši državi, ki je kar nekajkrat vplival na razplet volitev, se je takrat med drugim oglasil tudi predsednik Slovenske škofovske konference ter dejal, da so ga »ločena mnenja ustavnih sodnikov prepričala, da je naša pravna država v krizi in da je vtis, da se vračamo v obdobje montiranih političnih procesov«.

Po mnenju predsednice vlade je bilo »nedopustno in v nasprotju z ustavo, da Cerkev posega v pravosodno vejo oblasti s komentiranjem konkretne sodbe«, zaradi česar je tudi pisala v Vatikan. O tem, ali je pismo kdaj tja tudi prispelo, nismo izvedeli, gospa pa, kot že rečeno, na njegov račun zaseda eno od 90 mest, namenjenih izvoljenim predstavnikom ljudstva. Predvidevam, da je, obogatena s to izkušnjo, ugotovila, da je trgovanje s Cerkvijo donosen posel, ki se ga splača poprijeti.

Seveda ne vedno in povsod. Najbolje takrat, ko se zdi, da se približujejo kakšni odločilni trenutki, recimo volitve. Ne bom ugibala, ali se na tem področju res kaj obeta. Iz nekaterih ravnanj aktualne politike bi že lahko sklepali, da nam raznovrstnih bonbončkov, kot je prosti dan v začetku novega leta ali zvišanja plač v javnem sektorju, ne bi delili kar tako sredi mandata, ko pa vemo, da je spomin volivca pogosto podoben spominu človeka z demenco. Skratka, zdi se, da je očitno prišel čas, ko je zaradi takšnega ali drugačnega razloga ponovno potrebno pozornost preusmeriti. In kaj je bolj učinkovito, kot kazanje s prstom na bogato in pohlepno Katoliško Cerkev, ki se, kljub temu, da je menda obsežno prispevala h gospodarskem zlomu Slovenije, noče odpovedati denacionalizacijskim zahtevkom in denarju, ki naj bi ga zaradi dolgotrajnih denacionalizacijskih postopkov in nezmožnosti uporabe nevrnjenega premoženja, prejela? Kot kakšna Ivana Orleanska sedaj ta ista gospa poziva vlado, da naj naredi vse, kar more, da država ne bi vrnila Cerkvi premoženja, ki ji je bilo po drugi svetovni vojni zaplenjeno, ter zahteva, da naj gre ta denar raje v proračun, ki, kot je zapisala v svojem pozivu, »navsezadnje financira številne, za RKC izjemno pomembne postavke – od obnove sakralnih objektov do plačila socialnih prispevkov duhovnikov«. Mimogrede, gospe najbrž ne bi bilo odveč poučiti, da sakralne objekte večinoma obnavljajo kar verniki sami iz svojih žepov, ampak se bojim, da je tako opozorilo nepotrebno, saj mislim, da sama to zelo dobro ve ter da gre za zavestno zavajanje. Gospa je šla v svojem boju zoper Cerkev celo tako daleč, da poziva k sklicu posvetovalnega referenduma, s katerim želi onemogočiti vrnitev cerkvenega premoženja v naravi. Zanimivo, da zdaj ne vprašuje Vatikana, kaj meni o njenem ravnanju. V odzivu na njen poziv je Slovenska škofovska konferenca, po mojem mnenju upravičeno, zapisala, da je namen tega predloga »zlorabiti proces denacionalizacije za pridobivanje kratkoročnih političnih koristi, da je škodljiv javnim financam, ter da ta poziv razumejo kot sredstvo za širjenje neresničnih informacij glede oškodovanja bank v državni lasti ter posrednega spodbujanja nestrpnosti do Cerkve in katoličanov v Sloveniji«.

Ob tem dogajanju bi želela opozoriti na dve stvari. Prva se nanaša na Ustavo Republike Slovenije. Vedno sem bila prepričana, da naj bi bili pred ustavo vsi enaki. Tako tam namreč piše. Da naj bi imeli vsi zagotovljene enake pravice in temeljne svoboščine. Pri tem sem bila tudi vedno nekako prepričana, da naj bi bili k spoštovanju ustave še posebej poklicani predstavniki javnega življenja, ki naj bi se še posebej pretanjeno odzivali na njeno zlorabo ali nespoštovanje ter s tem dajali zgled tudi vsem nam. Toda očitno temu ni tako. Samooklicana kandidatka za evropsko komisarko je takrat škofu očitala, da je izražanje mnenja Cerkve o sodbi, ki jo je sicer brez slabe vesti ena politična stran pridom zlorabljala, nedopustno in v nasprotju z ustavo. Zanimivo, da enakega očitka ne ponavlja, ko del politike tako prostodušno napada Cerkev. Ustava je jasna – Cerkev je ločena od države in če je izražanje o aktualnih dogodkih s strani verskih predstavnikov v nasprotju z ustavo, bi potem verjetno moralo veljati tudi obratno. V resnici ustava daje vsem pravico do svobode izražanja ter pravico do svobodnega širjenja svojega mnenja, vendar pri tem ne smemo biti nespoštljivi do drugega ali o njem širiti laži, kot se to sicer dogaja v omenjenih pozivih. Kazenski zakonik celo grozi z denarno kaznijo ali zaporom tistemu, ki o kom trdi ali raznaša kaj neresničnega, kar lahko škoduje njegovi časti ali dobremu imenu, čeprav ve, da je to, kar trdi ali raznaša, neresnično. Ta ista ustava govori tudi o tem, da smo pred zakonom vsi enaki. Vsi, ne le tisti, ki so mi všeč ali ki delijo moje politično prepričanje. Poziv, da naj država enemu od pravnih subjektov odvzame pravico do ustavno zajamčene enakosti pred zakonom, pomeni njeno izredno grobo kršitev, ki si jo predstavnik javnega življenja ne bi smel privoščiti. Niti za ceno lastne samo-promocije ne.

Drugo, na kar bi hotela opozoriti, je odziv nas, katoličanov, na dogajanje zadnjih tednov. Bojim se, da se pogosto tudi sami ujamemo ob misli, da bi se lahko Cerkev res odpovedala vsemu temu denarju in zahtevam po vračanju premoženja v naravi ter bi ne bila tako pohlepna. Smo pač otroci svojega časa in stalno ideološko pranje možganov, ki vsebuje tudi program »sovraštvo do Cerkve«, pušča sledove. Četudi morda take misli uspešno preganjamo, pa smo vendarle tiho in se, razen nekaterih posameznikov, ne oglasimo v njeno bran, kar bi sicer morali narediti. Kot da ne bi bili vsi mi del te iste Katoliške Cerkve. RKC, kot ji pravijo, ni nekaj izven nas. To smo mi vsi. Spodbujanje verske nestrpnosti do Cerkve, je v resnici tudi spodbujanje nestrpnosti do nas, katoličanov. Premoženje, ki ga je po vojni oblast zaplenila, zdaj pa ga noče vrniti, ni premoženje neke tuje sile na našem ozemlju, ampak je dediščina naših prednikov, ki so obilno podpirali svojo Cerkev. In zanjo skrbeli. Tako kot mi danes. Samo pomislite, koliko svojega časa in koliko sredstev verniki sami darujemo za obnovo naših sakralnih objektov. Delež države pri tem ne prileze niti do 20 odstotkov. Da ne govorim o vseh drugih dejavnostih Cerkve, namenjenih vsem nam. Naj ponovim. Katoliška Cerkev ni nekaj izven nas. To smo mi vsi. In verjetno ne bi molčali, če bi nam ne hoteli vrniti tistega, kar so nam ukradli. In verjetno ne bi molčali, če bi nas kdo zavestno črtil med našimi sosedi ali sodelavci ter o nas govoril neresnice. Ali pač?

Bi vas zanimalo še kaj podobnega?
Cerkev na Slovenskem, Komentar tedna

Pomembno: Prosimo, da se pri komentiranju držite spletnega bontona in pravil našega spletnega portala. Pridržujemo si pravico moderiranja.

Slovenska zastava (photo: gov.si) Slovenska zastava (photo: gov.si)

V podporo vladi že 60 tisoč podpisov

Protivladni protestniki na kolesih so včeraj, že četrti petek zapored, zasedli več mest po Sloveniji. Drug del javnosti pa vladi izraža podporo. Koordinacija Združeni za Slovenijo je že pred časom ...

Bodeča žica (photo: Carlotta Silvestrini / Pixabay) Bodeča žica (photo: Carlotta Silvestrini / Pixabay)

Medijsko spodkopavanje reda in miru

Še danes me neprijetno spreleti srh, ko se spomnim na divjanje po ljubljanskih ulicah v času druge Janševe vlade. Slišal sem jih samo enkrat, pa še to z Nazorjeve ulice, ne povsem od blizu. Nisem ...

V Sloveniji imamo številno požrtvovalno zdravniško osebje (photo: Pixabay) V Sloveniji imamo številno požrtvovalno zdravniško osebje (photo: Pixabay)

Posamezniki imamo izjemno moč, le zavedamo se je ne

Kriza je odprla številne nove poti in možnosti drugačnega razmišljanja, tudi v šolskem in zdravstvenem sistemu. Bolj jasno se je pokazala vrednost digitalnega okolja, ki nam je omogočalo vsaj ...

Petra Markič v svojem svetu ustvarjanja z glino  (photo: Matevž Trdan) Petra Markič v svojem svetu ustvarjanja z glino  (photo: Matevž Trdan)

Ustvarjanje je nekaj, kar je v nas položil Bog

Življenje je učni poligon, je v oddaji Via positiva, dejala Petra Markič. Njene zgodbe iz gline so nas navdušile za srečanje pred mikrofonom. Ob pogovoru pa smo odkrili, da je njena zgodba širša.