Sejalci dobrote v projektih Karitas
Kje je doma dobro?
Slovenija Nataša Ličen
Ob Tednu Karitas smo v studiu gostili skupino mladih prostovoljcev iz različnih Karitas, ki so razmišljali o dobroti. V Dijaški oddaji smo slišali, kako lahko objamemo drug drugega z različnimi deli dobrote. Ne verjamejo v pregovor, da je dobrota sirota, saj pravijo, da se dobro vedno vrne. Občutek ob dajanju je najlepši objem.
Mihaela Kukolj: »V ljudeh je veliko dobrote, morda sem sama še bolj pozorna nanjo, ker so me tako vedno vzgajali, da je treba biti dober in pozoren do drugega. Prihajam iz okolice Pivke, kjer pomagam pri učenju otrokom, ki potrebujejo spodbudo in dodatno razlago snovi. Na začetku sem hodila s cmokom v grlu, ampak danes vem, kako dragocena izkušnja je to. Delo mi je v veliko zadovoljstvo. Delam zanje in zase.«
Ana Koljšek Orlač: »Tudi jaz v človeku najprej poiščem vse dobro, potem šele vse ostalo. Ni težko biti dober in pomagati človeku, ko vidimo, da res potrebuje pomoč. Prihajam iz Karitas Celje, sem animatorka in letos sem drugič preživljala počitnice v Portorožu z družinami, ki si počitnic drugače ne morejo privoščiti. Spoznala sem, da se je treba najprej postaviti v človekovo vlogo in šele tako spoznaš, kaj doživljajo in kakšno pomoč res potrebujejo. Nasmeh otrok takšnih družin je največje zadoščenje.«
Sara Jurovič: »Vsak človek ima v sebi dobroto, odvisno je le, kako to pokaže in komu. Strinjam se, da mediji pokažejo premalo dobrote in tudi v družbi bi je bilo lahko več. Dobrote ni nikoli preveč. Prihajam iz Šentjurja, pomagam pri Karitas Celje. Pomagala sem lansko leto pri beguncih in zato tudi stopila v Karitas. Pri nas je tako, da ima vsak prostovoljec svojega učenca in je super, ko lahko pomagamo.«
Nika Podpeskar: »Tudi nas osrečuje, če pomagamo drugim. Jaz prihajam iz Domžal, vključujem se v mladinske dejavnosti, poleti sem bila v Taboru Biseri, kjer je bila zelo lepa izkušnja. Več sem dobila, kot dajala otrokom, ki so morda prvič videli morje, lahko zaplavali v njem in podobno. Velikokrat se ne zavedamo, kaj imamo in tega ne znamo ceniti.«
Tine Zevnik: »Tudi mi se počutimo prijetno, kadar nam kdo pomaga in zato smo dolžni, da vračamo dobroto. Tako vsi skupaj lahko bolj v polnosti uživamo življenje in nam je dobro. Prihajam iz Cerkelj na Gorenjskem, najbolj sem aktiven pri učni pomoči in pa v Družinskem mladinskem centru, ki je odprt za vse in vsako popoldne.«
