Izobraževanje za delo z Romi
Teden Karitas: Med prosilci tudi Romi
Cerkev na Slovenskem Petra Stopar
Romska pastorala je eno od področij Katoliške Cerkve, na katerem se duhovniki, pa tudi sodelavci Karitas, trudijo za iskanje dialoga z Romi. Ana Pavlakovič iz Župnijske Karitas Črnomelj je v pogovoru za naš radio povedala, kako socialno ogroženim Romom ne le nudijo pomoč v hrani in obleki, ampak jih tudi vzgajajo, učijo in jim postavljajo meje. Pri tem morajo karitativni prostovoljci znati biti usmiljeni tudi do samih sebe, kar je velikokrat težje, kot si mislijo.
V Sloveniji je z Romi povezanih veliko predsodkov, tudi zato, ker ima marsikdo z njimi slabe izkušnje. Nekatere romske družine imajo hiše, odrasli so zaposleni, medtem ko drugi živijo v revnejših pogojih, v barakah in prikolicah, s socialno pomočjo in pomočjo humanitarnih organizacij.
Lansko leto so na črnomaljski Karitas pomagali približno 36 romskim družinam iz dveh naselij v okolici Črnomlja, pa tudi od drugod, je povedala sodelavka Ana Pavlakovič. Najpogosteje na vratih zvonijo mlade romske matere: »Ob obisku nimajo jasnih ciljev, kajti potrebujejo in prosijo za vse, kar vidijo. Pogosto so odnašali večje količine oblačil, ki so jih nato v okolici odvrgli ali pa po enkratnem nošenju umazana zavrgli. Posledično so bili njihovi obiski vse pogostejši, vrste pred našimi vrati pa čedalje daljše.«
Zdaj imajo razdeljevanje urejeno na podlagi kartonov, ki vsebujejo osnovne podatke o vseh romskih prosilcih. A nekaterim na začetku ni bilo mogoče povedati, zakaj niso upravičeni do pomoči, predvsem hrane: »Prihajalo je do verbalnega nasilja, za nas so nastajale mučne situacije, pa tudi za ostale prejemnike hrane. Tudi ta nered smo rešili tako, da smo Romom začeli deliti hrano ob drugih terminih. Tako niso več prihajali niti nasilneži, ker jim je bilo nerodno, kajti Romi so sami sebi najhujši sodniki.«
Pavlakovičeva se spomni tudi konkretnega primera, mlade romske mamice Diane. »Spoznala sem jo pred dvema letoma. Prišla je v našo pisarno zelo nejevoljna in je zahtevala, da ji damo vse, kar ji pripada. Našega pojasnjevanja ni poslušala. Kričala je, da ne delamo prav in pošteno. Naposled je postala napadalna. Sodelavki je pograbila očala in jih zvila, nato je sodelavce napadla s stolom. Ko smo v paniki poklicali policijo, je pobegnila. Bila je stara znanka policije. Po približno dveh letih je spet prišla. Ko sem odprla karton, sem jo previdno opomnila na ta dogodek. Solze so ji stopile v oči in ponižno se je opravičila,« je dejala naša sogovornica o Romkinji, ki jo je zaradi omenjenega dogodka doletel tudi enoletni ukrep prepovedi približevanja. »To je bilo zanjo zelo vzgojno. Zdaj praktično nimamo težav, edino še nekaj Romkinj vsakokrat ’visi’ na vratih, kljub temu, da smo sprejeli sklep, da naj bi prišli samo dvakrat letno in takrat jim damo res veliko količino pomoči za vse družinske člane.«
Duhovnik Marko Rijavec je v razmišljanju ob Tednu Karitas zapisal, da današnji svet »potrebuje veselje«. A življenje »ni praznik«. »Zato se pravo veselje ne more roditi iz zunanjih stvari, saj bi bilo takšno veselje minljivo in krhko. Pravo veselje pride iz notranjosti, takrat, ko ima človek Boga blizu. Takrat namreč verjame, da ga ima rad, kljub vsemu. Veselje je iskanje in odkrivanje dokazov, da je ljubezen med človekom in Bogom resnična. Če ne najdemo razloga za veselje, še ne pomeni, da je naše življenje pretežko, ampak da je v njem premalo Boga,« je še zapisal.
