Teden Karitas: Počitnice za ranljive skupine otrok
Cerkev na Slovenskem | 25.11.2016, 08:00 Petra Stopar
Marsikateri otrok v Sloveniji je prikrajšan za počitnice ob morju in Slovenska Karitas želi vsaj nekaterim to veselje omogočiti s programom počitnic »Biseri«. V Portorožu se tako vsako leto julija zbere več kot 150 otrok in mladostnikov iz socialno ogroženih družin. Pomembni soustvarjalci počitnic Biserov so prostovoljni animatorji. Svojo izkušnjo dela z otroki in najstniki nam je zaupala animatorka Kaja Seníčar.
Mladi animatorji so tisti, ki so izbrali pot dobrodelnosti, solidarnosti in se odločili, da svoj prosti čas, talente, znanje in energijo namenijo za sočloveka. Vsako leto se jih več kot sto posveti otrokom in mladostnikom na počitnicah Biserov. A ne gre samo za to, da otroke peljejo na morje, pravi Kaja, »ampak jim znamo tudi prisluhniti, dati zavedanje o njihovi pomembnosti, edinosti in smo jim mi kot animatorji nekakšen zgled in podpora«.
Najlepše zgodbe so po njenih besedah tiste, ki se končajo s solzo v očeh ob koncu tedna, saj takrat veš, da si otrokom resnično podaril lepši teden v njegovem življenju. »Zelo sem vesela, da sem del te čudovite, ljubezni polne zgodbe. Dobila sem povabilo od prijateljice, da je to zelo dober program in od tedaj se rada vračam,« pravi Kaja in dodaja, da ne le otroci, ampak tudi sama na počitnicah osebnostno raste in da je postala »absolutno boljši človek«. Otroci se velikokrat bolj odprejo, kot bi animatorji pričakovali. »Povejo marsikaj o svojem življenju, zgodbi … Otroke tako zelo dobro spoznamo.«
O tem, s kakšnimi stiskami prihajajo otroci v objem počitnic Karitas, je v knjigi Obrazi Ljubezni zapisala Helena Zevnik Rozman. Spomni se sedemletne deklice, ki se je z mamico pred časom vrnila iz Varne hiše zaradi očetovega nasilja. Bila je tiha, vse dneve je na plaži skupaj s kaplanom sedela v mivki in iz nje ustvarjala gradove. Ob odhodu ga je objela in dejala, da ne želi domov.
Pa osemnajstletnega fanta, ki je prišel s cigareto v roki, v pričakovanju zabave in popivanja na plaži, a je dobil skupino animatorjev, ki so se veliko smejali brez alkohola. Na koncu cigaret ni pogrešal in mu je bilo zelo všeč, počitnice bi kar podaljšal.
Na počitnicah je bil tudi osemletni deček, ki je v svoji matični družini živel samo do petega leta, tam je bil velikokrat zlorabljen, predvsem pa zanemarjen. Zadnja tri leta je živel pri rejnikih, obravnavali so ga tudi psihiatri. Že na poti ga je bil poln avtobus, saj je bil zgovoren in živahen. Povsod prvi, če je bilo treba, je tudi udaril … in animatorji so ga začeli učiti potrpežljivosti, postavljanja mej, pogovorov. Niso vedeli, ali bodo zmogli. A so. Domov je odšel vesel, na počitnice je prišel še dvakrat, vedno bolj umirjen in notranje zadovoljen.
Duhovnik Lojze Kozar je ob Tednu Karitas, katerega vodilo je V objemu dobrote, zapisal: »Jezus je objemal otroke z ljubeznijo in spoštovanjem, ker je videl njihovo dostojanstvo in svojo Božjo podobo. Za tak objem se moramo truditi tudi mi. Molimo za otroke, da ne bi pogrešali objema ljubezni. Molimo pa tudi drug za drugega, da bi bili takšen objem sposobni podeliti.«
