Romarji upanja pri sestrah Cvetki in Ahcili | (foto: Rok Mihevc)

Romarji upanja, 4. dan: Za vse trpeče in preizkušene

Romanje upanja 15. 06. 2026, 21:25 Jure Sešek

S sv. mašo začeli tudi romarski ponedeljek. Luka Zidanšek, semiški župnik, ki je pomemben člen organizacije in izpeljave naših kolesarskih podvigov, jo je daroval v kapeli hiše, ki nam je nudila tako prijazno zavetje.

V pridigi nas je nagovoril diakon Matic Vidic. Naslonil se je na današnjo Božjo besedo in spregovoril o odnosu med človekom in Bogom. “Ko postavljamo pogoje, izgubimo odnos. V življenju je najbolj pomembno, da se ne ukvarjamo z napačnimi stvarmi. Nič ni mojega, vse prihaja od Gospoda.”

“Marija nam odpira pot v odrešenje. Tudi zgled sester, ki sta sinoči odprli vrata svojega doma in poskrbeli za nas, nam ne pokazal pot. K hvaležnosti in v nov romarski dan. Iskrena hvala.”

Mislim, da v imenu vseh lahko zapišem, da smo v dobroti, delih, pa tudi, ko sta bili sestri v kapeli na kolenih, uzrli Marijino dobroto, njeno roko, iztegnjeno v pomoč. Delo Marijinih sester poznamo prek naših akcij, ki so nas vodile v Ukrajino, prek dobrih del, ki so skušala pomagati ukrajinskim ljudem. Pred in med vojno. Življenje in delo sester na Slovaškem se mi zdi podobno tistemu, ki smo ga lahko pred vojno doživeli v Kijevu. S. Cvetka poučuje v šoli, s. Ancila pa skrbi za bolnike, imata nekaj kokoši, lep vrt, urejeno posestvo okoli hiše in nekaj piščančkov. “Domačih piščančkov, ki so se izvalili v domačem kurniku,” veselo pove sestra.

Že desetletja živita in delata skupaj. Skupaj sta preživeli težke začetke, skupaj sta se učili jezika, skupaj doživljali tudi napade na Cerkev in vero. Skupaj sta vzgajali mladino, bodrili družine, skupaj sta na najlepši način oznanjali Boga in bili predstavnici Slovenije. S. Cvetka nam je v pogovoru zaupala, da si je kot mlado dekle želela v Afriko, želela je postati misijonarka. Prav to danes tudi je, le Teplička nad Vlahom je njen Antananarivo ali Bujumbura.

Današnji dan so zaznamovali klanci. Nekateri so bili res dolgi, drugi res strmi, ure pa so minevale tudi v znamenju mraza. Romarji so bili pripravljeni na vročino, v njihovih torbah ni prav veliko “termo dresov”. Tam, na vrhu klancev, tam, kjer smo namerili le enajst stopinj nad ničlo, so topli dodatki prišli prav. Spodaj, kjer je bilo šestnajst stopinj, pa prav tako.

V nadaljevanju današnje poti je spremljevalno vozilo “izgubilo stik z glavnino”, bi rekli poznavalci kolesarstva. Kolesarske poti na trasi, precej del na cestah, enosmerne in obvozi, pa smo šli vsak po svoje. Čakali smo drug drugega, se lovili z različnimi lokacijami in se na koncu srečali na cilju etape.

Fotografije in video posnetki, ki so nama jih pokazali naši romarji so zgovorni: Rok je zamudil lepe priložnosti za “fotografije leta”. Menjava podlag in okolja. Betonske kocke, makadam, blatna brezpotja, pa neurejeni podhodi … Pravi “raj” za kolesarje s specialkami. Če verjameš … Pa nič ne de, ni ovir za naše mojstre. Zadovoljni in polno doživetij sklepamo dan pri bratih minoritih, v centru, ki, tudi zaradi bližine nekdanjega taborišča, danes muzeja in spominskega parka Auschwitz, gosti različne skupine romarjev.

Četrti dan je za nami, pred nami pa počitek pred sklepnim dnem.

Vse fotoutrinke najdete v fotogaleriji: