Teden Karitas: Pomoč odvisnikom

Cerkev na Slovenskem | 24.11.2016, 08:00 Petra Stopar

Mesec november je še posebej posvečen osveščanju o preprečevanju odvisnosti. Kako težko je breme zasvojenosti pri ljudeh, ki so poleg tega še duševno bolni, se dobro zavedajo na Slovenski Karitas. Pod njenim okriljem v Sostrem pri Ljubljani deluje za zdaj edini program pomoči osebam, ki imajo t. i. dvojno diagnozo.

Odranski župnik in generalni vikar murskosoboške škofije Lojze Kozar je karitativnim sodelavcem na nedavnem skupnem srečanju za njihovo delo in pomoč ubogim postavil pred oči zgled božjega služabnika Friderika Barage, ki je Boga prosil za svoje varstvo, zato da bo tudi on sam sposoben skrbeti za vse ostale, tako za vernike v svoji domovini kot za Indijance v Severni Ameriki. Tako naj tudi karitativni delavci prosijo Jezusa, naj jih vodi, da bodo zmogli z objemom dobrote spremljati vse, ki so jim zaupani, še posebej odrinjene ali kakorkoli zaznamovane.

Tako že vsa leta pri delu z odvisniki, ki imajo hkrati težave z zasvojenostjo in duševnim zdravjem, črpa moč pri Bogu strokovni sodelavec Drago Sukič. Bdi nad terapevtsko skupnostjo Zavoda Pelikan Karitas, nekaj manj kot deset odvisnikov v Sostrem, ki imajo omogočeno 24-urno strokovno oporo in obravnavo s strani strokovnjakov in laikov.

Ali psihiatrija ali pa terapevtska skupnost

Na žalost ne pridejo vsi, ki imajo tovrstno dvojno diagnozo, takoj v program Zavoda Pelikan v Sostrem. Marsikdo zanj sploh ne ve: »Uporabniki, ki pridejo k nam, so bili običajno že večkrat hospitalizirani v psihiatrični bolnišnici, iskali pomoč tu in tam, veliko jih ne vidi več upanja, da bi se lahko njihovo življenje spremenilo. Predvsem svojci so na robu moči. Pogosto rečejo, zakaj nismo prej dobili informacije o tem programu.«

Ljudje s takšnimi stiskami so zaradi stigme v družbi še bolj odrinjeni na rob, opaža Sukič in svojo vlogo strokovnega delavca v Sostrem ne dojema le kot službo, ampak predvsem kot duhovno poslanstvo: »Ravno nekaj časa nazaj je uporabnica dejala, kako lepo so zasnežene planine, kako lep sončni zahod je in podobno. Zdelo se mi je, kako se ob tem tudi sama prebuja, kako opaža in ustvarja. To je na nek način poplačilo za naše delo, ki ni enostavno, ampak se zavemo, da smo orodje, s katerim Cerkev seže do teh najbolj ranljivih v naši družbi.«

Kako ob tem pomiriti in spodbuditi bolnikove svojce, ki jih bremeni občutek krivde?

»V občutku krivde se velikokrat zapletejo odnosi v družini, recimo zakonec obtožuje drugega zakonca, češ, ti si preveč popuščal ali ni te bilo, pa bi moral biti, pomembnejše so ti bile druge stvari. Iščejo dežurnega krivca, pa ga ni.«

V vsaki takšni stvari tako skušajo najti nekaj dobrega, kar je morda večkrat težko, predvsem zato, ker tudi sami zasvojeni na začetku skorajda nimajo motivacije za zdravljenje. »Po nekaj mesecih, ko se tista megla v glavi dvigne, da je razmišljanje za naprej jasno, skozi malenkosti, ki pa niso malenkosti, dobivajo zadovoljstvo. Če je bilo prej možno neko zadovoljstvo doseči s prejemanjem substance, brez napora, mora zdaj priti do novega vzorca, torej vložiti nek napor in biti zadovoljen. Iz tega nato pride motivacija,« je dejal Sukič.