Škof Štumpf ob sklepu obhajanja 10. obletnice škofije o velikih možeh in slovanskih apostolih
Cerkev na Slovenskem | 22.11.2016, 12:02 Petra Stopar
V Murski Soboti so v nedeljo sklenili praznovanje jubilejnega škofijskega leta z akademijo, ki je nosila naslov Stopinje do nas. Zbrane v nabito polni dvorani je nagovoril murskosoboški škof Peter Štumpf, ki je spomnil na narodne in verske korenine ter na sobivanje ver in kultur na ozemlju soboške škofije. Nakazal je tudi pot naprej, ki je v medsebojnem spoštovanju in zvestobi jeziku, kulturi in vrednotam, ki jih daje vera.
Akademija je nosila naslov Stopinje do nas. Te pa so delali že številni znani in neznani ljudje vse od sv. Cirila in Metoda dalje. Poleg slovanskih apostolov so bili to še Mikloš Küzmič, dr. Franc Ivanocy, veliki Prleki, naša Božja služabnika Danijel Halas in Alojzij Kozar.
»Velikih ljudi naše preteklosti so se na akademiji spomnili z besedami, ki jih je prebiral Branko Hrga, s fotografijami, ki jih je izbral in pripravil generalni vikar škofije Lojze Kozar ml., in z melodijami pesmi, ki so jih izvajali združeni zbori treh župnij ter zbor Glasbene šole Beltinci ob spremljavi orkestra. Za glasbeni del akademije je poskrbel ravnatelj Glasbene šole Beltinci Matej Zavec s sodelavci. Pevci in instrumentalisti so izvajali skladbe, ki so podkrepile predstavitev stopinj naših ljudi: Tisoč let je že minilo, Oča naš, Ka je Müra šepetala, Naprej zastava Slave, Marija, nebeška kraljica in himna škofijskega misijona Odprite vrata Kristusu,« so zapisali na spletni strani škofije.
Akademije so se poleg duhovnikov in vernikov soboške škofije udeležili še prvi soboški škof Marjan Turnšek, generalni vikar Janez Lesnika, ki je zastopal mariborskega nadškofa Alojzija Cvikla, častni škof Evangeličanske cerkve Geza Erniša in duhovnik Leon Novak, predstavnik Binkoštne cerkve Franc Kuzmič, župan Murske Sobote Aleksander Jevšek, ki je škofu izročil občinsko priznanje ob 10-letnici škofije, ter drugi gostje.
Nagovor škofa Petra Štumpfa
Soboška škofija z današnjo slavnostno akademijo v soboškem Kinu Park zaključuje obhajanje 10-letnico njene ustanovitve. Ta jubilej je bil za mnoge priložnost, da preverimo, kaj smo bili v teh letih in kaj smo postali v teh letih in kam hočemo priti v prihodnjih letih. Prehodili smo kratko pot, dolgo komaj 10 let. Vendar so o tej poti imeli svoje sanje in vizije mnogi naši predniki v daljnih, preteklih stoletjih. Na naši panonski zemlji se še da slutiti odtise misijonarskih korakov svetih bratov Cirila in Metoda. V kašni »cimprani iži«, kriti s slamo, še diši po soju sveč, ob katerih sta Mikloš in Števan Kúzmič pisala za panonsko ljudstvo svete knjige. Freske naših starih cerkvah še oznanjajo Božje sporočilo o Jezusovem rojstvu, smrti in vstajenju, ki so ga naši predniki lahko slišali v domači besedi in o njem vsakodnevno premišljevali tudi ob tej starodavni umetnosti.
Tisočletna hoja do škofije se zdi kot izhod izvoljenega ljudstva, ki ga Bog ne zaključuje s prihodom v obljubljeno deželo, ampak se še kar nadaljuje. Svetopisemski izhod, ki je trajal 40 let je bil poln padcev in ponižanj. Bog se ni naveličal svojega izvoljenega ljudstva. Po tolikih prelomih zaveze z Bogom, ki so to ljudstvo hudo bremenili, je Bog vedno znova s svojim ljudstvom sklepal zavezo.
Kaj si je mislil Bog, ko se je njegovo novozavezno ljudstvo, ki se imenujemo kristjani, razdelilo v veri? To ga je gotovo močno žalostilo, ni pa ga ustavilo v ljubezni. Že 500 let potujemo skupaj katoličani in evangeličani še vedno kot Jezusovo ljudstvo. V opotekanju in padanju, smo se spogledovali drug z drugim. V ustvarjanju in vzponih smo se tudi spogledovali drug z drugim. Včasih zelo oddaljeni, včasih malo bolj blizu, včasih pa zelo blizu. Sedaj že čutimo topel stisk dlani drug drugega. Sedaj je pogled drug na drugega že bolj bratski in prijateljski.
Skoraj istočasno smo prišli skupaj do evangeličanske škofije v Sloveniji in katoliške škofije v Pomurju. Tudi v tem spoznavamo, da je Gospod Jezus zvest enim in drugim, brez naših velikih zaslug.
Zakaj sta prišla sv. brata Ciril in Metod k našim prednikom? Da bi jim s pomočjo slovenskega jezika poglobila vero. Zakaj je papež Benedikt XVI, pred 10. leti ustanovil soboško škofijo? Da bi verniki slovenskega, madžarskega, romskega in hrvaškega jezika v tej škofiji lažje poglabljali svojo vero. Kaj bi bilo s Pomurjem brez vere in slovenstva obeh Kúzmičev, Košiča, Dajnka, Ivanocya, Miklošiča, obeh Kleklov, Baše, Kovačiča, Sakoviča, Jeriča, Korošca, Slaviča, Godine, Camplina, Kúharja, Zelka, Cigana, Trstenjaka, škofa Smeja, nadškofa Turnška, božjih služabnikov Halasa in Kozarja st. in še mnogih drugih? Upam si postaviti vprašanje, ki sega na širše področje – kaj bi bilo s Slovenijo brez teh in še drugih velikih mož? Ti možje se nam zdijo tako samoumevni, da sploh ni vprašanje, da ne bi bili in da ne bi delovali. Vendar vsaka samoumevnost je utvara in samoprevara. Samoumevnosti ni. Vse je dar, ki prihaja iz rok previdnostnega Boga, ki si je zamislil po svojem stvariteljskem načrtu Slovenijo in Slovence tudi na tem skrajnem severovzhodu Slovenije. In Bog je celo dopustil, da tukaj živimo kot katoličani, evangeličani, binkoštniki in kalvinci. Tudi zaradi teh velikih mož in še drugih duhovnikov, redovnikov, redovnic, vernih mož in žena, mnogih ljudi dobre volje, je Slovenija še vedno Slovenija in naše Pomurje je še vedno Pomurje in Porabje je še vedno Porabje.
Ljudje postavljamo meje, ker smo v sebi omejena bitja. Različni razlogi in dejanja postavljajo te meje. Posledično s tem so zato eni Slovenci ostali na Madžarskem in živijo v Porabju. Prav tako pa so eni Madžari ostali v Prekmurju in prav tako so tudi eni Hrvati ostali v Prekmurju. Prav za te tri narodnosti je velikega pomena materni jezik. Svoje vere in kulture ne sprejemamo samo od oznanjevanja in učenja. Svojo vero in kulturo pijemo tudi z materinim mlekom. Korak po sprejetosti je bil naporen tudi za naše Rome, ki so si med nami ustvarili svoje domove. Slovenci, Madžari, Romi in Hrvati še vedno močno občutimo, da je materni jezik, sveti jezik. Brez materinega jezika mi ne bi mogli verovati. Brez maternega jezika mi ne bi mogli ljubiti. Brez maternega jezika mi ne bi mogli bivati.
Za vsemi nami, ki živimo ob Muri in vse tja do Rabe je dolga tisočletna pot mnogih vladarstev in oblasti, vojn in bojev, graditeljstva in rušenja, izobilja življenja in neizprosnosti smrti. Še vedno pa smo tukaj Slovenci, Madžari, Romi in Hrvati. Še vedno tukaj verujemo kot katoličani, evangeličani, binkoštniki in kalvinci.
Ko je papež Benedik XVI. ustanovil soboško škofijo, je najbrž slutil, da drugačnega Pomurja sploh ne more biti. Če bi se v tem kaj spremenilo, potem tudi takšnega Pomurja, kot ga živimo sedaj, kmalu več ne bi bilo. Ko škofija ljudem poglablja vero in pri tem skuša upoštevati jezik, narodnost in kulturo, kaže na tisto edinost, ki je v polnosti možna samo v Jezusu Kristusu. To je edinost nebeškega Jeruzalema ali Božje države, kot je to govoril že sveti Avguštin. V to večno mesto zre vera vseh kristjanov, ki živimo na območju soboške škofije. In prav to vero zrenja v večna nebesa smo si katoličani hoteli poglobiti tudi v devetmesečnem misijonu.
Jubilej soboške škofije obhajamo v svetem letu usmiljenja, ki ga je papež Frančišek vsemu svetu podaril kot dar za bolj human obraz človeštva. Praznovanje jubileja soboške škofije zaključujemo na začetku 500. letnice Reformacije, ki je že v njenih začetkih globoko zaznamovala tudi naše prednike. Usmiljenje je vedno reformacija. Usmiljenje reformira mene in usmiljenje reformira tebe. S svetim letom usmiljenja je papež Frančišek jasno dal vedeti, da se Cerkev mora nenehno reformirati v Kristusu, da bi bila še bolj znamenje Kristusa v tem svetu. Reformacija Cerkve ni samo reformacija ustanov, ampak je reformacija ljudi. In po poti takšne reformacije papež Frančišek skupaj s škofi hoče spremljati Cerkev. V duhu takšne reformacije papež Frančišek pridružuje katoliško Cerkev na pot vere skupaj z drugimi krščanskimi Cerkvami in skupnostmi. V usmiljenju postajam takšen, kot si me je Bog zamislil, ko me je po očetu in materi postavil v to življenje. Darovi usmiljenja so med nami še vedno v obilju. Na svoj način smo jih vsi še vedno deležni iz mize katoliške in evangeličanske Cerkve in drugih krščanskih skupnosti, ko si med seboj delimo Božjo besedo, molitev in kruh. Iz teh treh nadnaravnih in naravnih dobrin se še vedno hrani naša vera, se krepi naša medsebojna ljubezen in se napaja naše upanje.
Soboška škofija je stara 10 let in nadaljuje pot proti Nebeškemu Jeruzalemu. Soboška škofija ne more in niti noče iti sama, ker bi oslabela. Soboška škofija hoče hoditi z vsemi, ki živijo ob Muri in živijo vse tja do Rabe. Vsak v tej škofiji naj ostane to, kar je. Vendar naj v veri in v dobrem ostane, to kar je. Ko bodo naši pevci zapeli Kleklovo pesem »Kaj je Múra šepetala«, prosim, da vstanemo, saj to je naša pomurska himna o svetih možeh in ženah, ki so bili in so še danes naše »vezalje« drug do drugega. Iz srca se zahvaljujem vsem, ki skupaj z mano hodite po tej poti vere in iskanja dobrega: še posebej duhovnikom, redovnikom in redovnicam. Hvala generalnemu vikarju Alojzu Kozarju, da je skupaj s sodelavci in z glasbeno šolo Beltinci ter s cerkvenimi zbori iz Turnišča, Črensovec in Ljutomera ter s povezovalcem: gospodom Brankom Hrgo pripravil tudi to slavnostno akademijo. Hvala gospodu županu mestne občine Murska Sobota dr. Aleksandru Jevšku, da nam je zopet podaril možnost, da v tej lepi soboški dvorani lahko na tak način skupaj praznujemo. Hvala časnemu škofu mag. Gezi Erniši ter evangeličanskemu duhovniku mag. Leonu Novaku, da lahko vedno bližje hodimo kot bratje po krstu in prijatelji na poti naše vere. Hvala gospodu generalnemu vikarju mariborske nadškofije, kanoniku Janezu Lesniki, ki sedaj prestavlja povezanost naše škofije z mariborskim nadškofom metropolitom Alojzijem Cviklom. In na poseben način hvala mojemu predhodniku nadškofu dr. Marjanu Turnšku, da je danes z nami. Gospod nadškof je oče soboške škofije, ker on jo je skupaj z duhovniki in z drugimi sodelavci usmeril na potovanje skozi čas proti nebeškemu Jeruzalemu. Hvala vsem, ki ste prišli na to slavnostno akademijo, ker ljubite soboški škofijo – z vami naj bo Mati Marija, Bog naj vas vedno krepi s svojim blagoslovom!
+ msgr. dr. Peter Štumpf, soboški škof
Škofa smo vprašali, kakšni so po sklepu jubileja pastoralni načrti in vizija za nadaljnja leta, njegovi izjavi lahko tudi prisluhnete.
