Naša gostja: Veselka Pevec
| 31.10.2016, 11:07 Jure Sešek
Če obstaja slovenska športna zgodba, ki bi jo ustvarjalci filmov želeli upodobiti, pisci napetih zgodb opisati, potem je to gotovo življenjska pot zlate paraolimpijke Veselke Pevec. Njena vztrajnost in garanje za uspeh sta pravi vzor vsem, ki bi radi vztrajali. V čemerkoli. Njena največja zmaga je bila gotovo volja po življenju, ki je omogočila, da je preživela napad s pištolo. Bivši fant jo je namreč s pištolo skušal ustaviti. Za vedno, šestimi steli v hrbet! Ni mu uspelo. Igra usode in pravih odločitev je pripeljala k temu, da je prav s strelstvom uspela osvojiti strelski Olimp v Riu de Janeiru. Zgodba, ki se ji je čudil svet. Prijazna sogovornica nam je v oddaji razkrila kaj je pomembno v življenju, kakšen je njen pogled na svet, šport, pomembne odločitve in vse, kar jo je zaznamovalo.
Veselka Pevec je bila rojena v Kninu, živela je na veliki kmetiji na podeželju. Zdaj že petnajst let živi v Vidmu, med krajani, ki se veselijo njenega uspeha in so ponosni nanjo. Po paraolimpijskih igrah, pravi, je zrasla njena prepoznavnost, zanimanje medijev za njeno življenje in športne uspehe. Upa, da bo zaradi olimpijskega zlata do kakšne spremembe prišlo tudi na finančnem področju, pri zanimanju pokroviteljev, ki jih vrhunski športnik nujno potrebuje.
„V življenju se izmenjujeta lépo in gŕdo. Iz tistega, kar ni najlepše, moraš potegniti najboljše. Če ti Bog podari še eno življenje, ga moraš izkoristiti.“ Po zadani invalidnosti, pravi Veselka Pevec, je bilo najtežje umakniti se od prijateljev, dotedanjega življenja. „Preden sem sedla na voziček, nisem videla nobenega invalida! Kar naenkrat pa sem se morala sama priučiti vsega, kar zaznamuje invalida! Vedno sem si želela nekaj narediti iz svojega življenja.“ Že v času terapije so ji svetovali ukvarjanje s športom. Najprej je poskusila v atletiki, nato vrsto let trenirala kegljanje, prišla je poroka, za njo rojstvo hčerke.
Ko je opazovala strelce, je videla, da veliko potujejo, počasi se je začela posvečati temu športu in od prve sponzorske puške, leta 2011, je šla tekmovalna strelska pot le navzgor. Vse do paraolimpijskega zlata!
Naša sogovornica je spregovorila tudi o Bogu. Zaupa v moč molitve, veruje, da ji je vera dala veliko moč tudi v času najhujših preizkušenj. „Z molitvijo se počutim varno. Prejmem novo moč, ki me umiri tudi neposredno pred tekmovanjem. Priznam, da sem molila tudi na olimpijadi. Zmolim s srcem in me pomiri. To je moja skrivnost. Nikoli nočem užaliti ljudi, nikogar ne sovražim, vedno skušam odpustiti! To je moja vera!“
Zlato odličje iz Ria je lahko tudi za vse nas dokaz kakšne sadove rodijo vztrajnost, pošten boj, zaupanje, vera, pošten pogled na življenje … Prisluhnite posnetku zanimivega pogovora.
