V Ljubljani so se srečali sodniki in sodelavci cerkvenega sodišča
Slovenija
Na nadškofiji Ljubljana so se v tem tednu na študijsko-izobraževalnem srečanju zbrali sodniki in ostali sodelavci cerkvenega metropolitanskega sodišča, ki je pristojno tako za ljubljansko nadškofijo kot tudi za škofiji Koper in Novo mesto. Moderator sodišča, nadškof metropolit Stanislav Zore, se je sodelavcem zahvalil za njihovo pravno in pastoralno poslanstvo ter jih spodbudil, naj bodo ob srečanju s človekom razumevajoči in obenem strokovni.
Sodni vikar Andrej Saje je predstavil problematiko vrednotenja dokaznega gradiva elektronskega izvora. Stranke v postopkih ničnosti zakona pogosto predložijo različno dokazno gradivo, ki izhaja iz modernih tehnologij komuniciranja. Sodnik se tako vse pogosteje sooča z vprašanjem, kako te dokaze obravnavati in kakšno vrednost imajo. Temeljna kriterija za presojanje dokazov v sodnih postopkih sta uporabnost in avtentičnost. Da jih sodnik lahko uvrsti med sodne spise, morajo biti pridobljeni na legitimen način in dopustni. Sodnik bo sprejel samo tiste dokaze, ki so za postopek koristni in nedvoumno potrjujejo določena dejstva, stranka pa jih mora pridobiti po zakoniti poti. Sodišče presoja dopustnost dokazov po njihovi vsebini, načinu in namenu, s katerim so bili pridobljeni. V nadaljevanju je bila v zvezi z vrednotenjem omenjenega gradiva predstavljena tudi civilna zakonodaja Slovenije in praksa Rimske Rote, ki ju cerkveno sodišče upošteva pri svojem delu. Iz povedanega je mogoče strniti, da je dokazno gradivo elektronskega izvora dejstvo, mimo katerega ne moremo, pri njegovem vrednotenju pa je zaradi velike možnosti zlorab in ponarejanja nujna previdnost.
Namestnik sodnega vikarja pater Viktor Papež je omenil nekatere poudarke posinodalne spodbude papeža Frančiška Radost Ljubezni, ki so pomembni za presojanje veljavnosti zakona. Dokument, ki je bolj kot pravne pastoralne narave, ugotavlja, da je današnji človek zaradi individualizma in ostalih okoliščin manj sposoben za trajno zvezo oziroma za dokončno odločitev. V preteklosti je bil zakon predstavljen predvsem kot ideal, ki ga je bilo težko doseči, danes je v ospredju dinamičen vidik tega zakramenta in zakon kot pot rasti, ki se uresniči ob vsakodnevnem naporu, vztrajanju in sodelovanju z Božjo milostjo. Zakonska zveza je zakrament, zato se je treba zanašati na delovanje milosti, kar je stvar vere. Zakonca lahko Božje darove sprejmeta v veri in tako postajata vse bolj rodovitna. Cerkev skladno z učenjem papeža Frančiška in zadnjimi zakonodajnimi spremembami zainteresiranim vernikom, še posebej razporočenim, nudi v zvezi z ničnostjo postopkov več možnosti predhodnega informiranja. Vsi pastoralni delavci so povabljeni k večji zavzetosti, da bodo razporočeni bolj vključeni v župnijska občestva kot enakovredni člani skupnosti, tudi v primerih, ko ničnosti ni mogoče dokazati.
Vir: Katoliška Cerkev
