Papež: Pri delu za begunce ni nihče izključen!
Svet Marjana Debevec
Papež Frančišek je nadaljeval sredine kateheze o telesnih delih usmiljenja. Slednja namreč dokazujejo, da kristjani ne pričakujejo utrujeno in lepo poslednjega srečanja z Gospodom, ampak prepoznavajo Njegov obraz v mnogih ljudeh, potrebnih pomoči, je zatrdil. Danes se je osredotočil na sprejem tujcev.
Danes pogosto mislimo, da je pojav migracij značilen le za sodobni svet, ob tem pa po papeževih besedah pozabljamo, da so bila preseljevanja narodov skozi vso zgodovino. Omenil je Abrahama in Izraelsko ljudstvo, pa tudi sveto družino, ki je morala zbežati v Egipt. Zgodovina človeštva je zgodovina migracij, je zatrdil Frančišek.
Po njegovih besedah smo bili skozi stoletja pogosto priče solidarnosti. Današnja ekonomska kriza pa nas pogosto sili k zapiranju pred drugimi. V nekaterih delih sveta rastejo zidove in pregrade. »Včasih se zdi, da je tiho delo mnogih ljudi, ki na različne načine pomagajo beguncem, zamegljeno zaradi hrupa drugih, ki sledijo nagonski sebičnosti«, je dejal sveti oče in dodal: »Toda zaprtost ni rešitev. Še več: ta le spodbuja kriminalna trgovanja. Edina pot rešitve je solidarnost.«
Zato je po papeževih besedah zavzetost kristjanov na tem področju nujna. Spomnil je na primere takšnega pričevanja, da bi usmiljenje doseglo mnoge v potrebi. »Gre za obveznost, ki zadeva vse. Nihče ni izključen«, je dejal papež in pri tem omenil župnije, posvečene, gibanja, združenja in posameznike.
Spomnil je na primer begunca, ki je iskal pot. Neka gospa se mu je približala in ga vprašala, kaj išče. Rekel je, da bi rad šel v baziliko sv. Petra in skozi sveta vrata. Ko je videla, da je brez čevljev, je poklicala taksi. Taksist ga zaradi smradu skoraj ni hotel sprejeti. Gospa pa se je usedla zraven njega in ga povprašala o njegovi zgodbi bolečine, vojne in lakote. Ko sta prispela, je gospa hotela plačati taksistu, vendar pa je prav ta človek, ki ga na začetku ni hotel sprejeti, rekel: 'Ne gospa, jaz moram plačati vam. Slišal sem namreč zgodbo, ki je spremenila moje srce.'. Ko naredimo nekaj takega, se po papeževih besedah najprej počutimo malo neugodno, na koncu pa nam to spremeni srce.
»Obleči golega, ali ne pomeni to povrniti dostojanstvo tistemu, ki ga je izgubil?«, se je vprašal sveti oče in spomnil na mnoge ženske, žrtve trgovine z ljudmi in odvržene na cesti ter mnoge druge načine uporabe človeškega telesa kot tržno blago, celo otroškega.
Svoj nagovor je papež takole sklenil: »Dragi bratje in sestre, ne padimo v past zaprtosti vase, brezbrižnošti do potreb bratov, zagledanosti le v naše interese. Kolikor se odpremo drugim, toliko bolj bo naše življenje postalo plodno. Družba pa bo znova našla mir, ljudje pa polno dostojanstvo«, je še zatrdil Frančišek.
