Ivan Jurkovič
Naš gost: Ivan Jurkovič, čebelar in inovator
V sončnih septembrskih dneh, ko so mojo pozornost privabljala polja bogato cvetoče ajde, za katero se zdi, da letos res prekriva veliko slovenskih njiv, sem v oddajo Naš gost povabil čebelarja in inovatorja, inženirja Ivana Jurkoviča. Spoznal sem ga spomladi, ko so se vnele žolčne debate o tem, kaj vse je morda v slovenskem medu, potem ko so na Upravi za varno hrano razkrili rezultate nadzora pri enem od t.i. proizvajalcev "zdravil" za čebele.
Vedno mi je veselje in užitek srečati človeka, ki se z izzivi, ki se mu postavijo, spopade, jih najprej poskuša analizirati, spoznati njihova ozadja in zakonitosti ter potem vztrajno išče rešitve. In nekaj zelo prijetnega je doživeti trenutek, ko taki ljudje z iskricami v očeh spregovorijo o svojem delu, prizadevanjih, načrtih in tudi o tem, kako svoja dognanja delijo z drugimi. Čebelar in inženir Ivan Jurkovič je eden takih.
Ajdov med naj bo za čebele
Vesel pogledov na njive cvetoče ajde, pravi pa: " Tudi v naši čebelarski družini smo vsako leto posejali njivo ajde in se dobro spomnim, kako so čebele brenčale na ajdi. Ajda je glavni vir jesenske paše za prezimitev čebeljih družin, vendar je po vojni nehala mediti in je bila tudi popolnoma opuščena... Vendar zadnja leta je spet vedno več ajde in tudi ajdovih žganjcev. Čebelarji tudi vozijo čebele na ajdovo pašo... začenja se torej znova in na voljo je tudi ajdov med, ki pa je nekoliko drugačnega okusa kot ostali medovi. To je sicer stvar okusa, ampak jaz bi rekel, naj bo bolj za čebele kot pa za nas!"
Ivan Jurkovič je v pogovoru razkril, da je z ljubeznijo do čebel in lesa povezan že od otroštva in je to čisto naravno zaznamovalo njegovo življenjsko pot. Ta je vedno prinašala izzive, ki jih je tudi sprejemal in poskušal nanje odgovarjati. V pogovoru je povedal, kakšne izkušnje mu je prineslo delo v Nemčiji, kjer je kar nekaj let vodil večje gradbeno podjetje in tam živel tudi s svojo družino.
Kasneje je po vrnitvi v domovino začel na svoje, začel svečarstvo, ki ga zdaj zelo uspešno vodita njegova sinova. V oddaji je povedal nekaj zgodb iz tistega časa, ki so bile lastne vsem obrtnikom in so jim "kuštrale živce".
Oksalna kislina - temelj naravnega zatiranja varoje
V oddaji smo se ustavili predvsem ob inovacijah, ki jih je Ivan Jurkovič uvedel na področju čebelarstva. Bil je eden prvih slovenskih čebelarjev, ki so začeli za zatiranje varoje uporabljati oksalno kislino. O tem je veliko pisal v strokovnem tisku, razvil pa je tudi preprost sublimator za zatiranje varoje, ki ga je preizkusil tudi zelo znan nemški čebelarski strokovnjak dr. Liebig in na podlagi raziskave, ki je pokazala 99.9 odstotno učinkovitost, izjemno pozitivno oceno objavil v svoji strokovni knjigi. Doma so strokovni čebelarski krogi uporabo tega Jurkovičevega izparilnika takrat odsvetovali.
Nič strupov v panj!
"Če mi varojo zatiramo sonaravno, z mravljično in oksalno kislino, ki sta že po naravi v medu, mi ne zastrupljamo med. Če pa mi zatiramo z raznimi strupi, kot so Amitraz, Kumafos, ta Amitraz, ta Kumafos prehaja na vosek, iz voska pa na med, predvsem pa na propolis..."
Ivan Jurkovič je pojasnil, da so v Švici zelo strogi glede tega, kdaj se sme uporabljati propolis, sam pa je mnenja, da v panj ne sodi noben strup in pri medu ne smemo govoriti o dopustnih vrednostih teh kemičnih snovi.
Varoja je varoja!
"Imamo jo in jo bomo imeli. Strupov imamo kolikor hočeš. Zatiranje varoje je zdaj samo še stvar organizacije. Tukaj pa nič ali premalo naredimo. To je stvar organizacije, da se bomo vsi lotili varoje in potem bomo imeli uspeh. To pa se bo takrat zgodilo, ko bo kontrola medu taka, da bodo ugotovili kakšen je naš med. Treba se je enkrat soočit s tem in reči med je tak pa tak, kaj sedaj? … Problem vidim, ker je naš vosek tako kontaminiran s temi strupi in vosek vedno znova vračamo v panj...."
Jurkovičev nakladni panj
Ivan Jurkovič je veliko delal tudi na področju inovacij samega panja. Uvedel je nov model nakladnega panja, ki se v pogledu satnic ponaša s kompatibilnostjo obeh najbolj razširenih sistemov čebelarjenja v Sloveniji pri njem pa je najbolj zasledoval vitzijo, da je panj čimbolj po meri čebel in čebelarju omogoča čim lažje delo. K slednjemu je zelo pripomogla t.i. visoka podnica.
O vojni med obema čebelarskima vizijama pa Ivan Jurkovič pove tole anekdoto s predavanja, ki ga je imel za nemške čebelarje: "Povedal sem takole. Nakladni panj je odkril in razvil Anton janša. Janša je rekel: panj se mora prilagajati razvoju čebelje družine. In je nakldal, podkladal, dodajal. In to je odkritje našega Antona Janše, mi Slovenci ga častimo. Potem pa je prišel k meni dr. Lorenz, mi dal svojo knjigo in rekel: G. Jurkovič tle imate mojo knjigo. To sem vse noter napisal. Vsi se tega držimo, samo vi Slovenci ne!"
Vabljeni k poslušanju celotnega pogovora!
