Sožitje različnih kultur: prihodnost ali utopija?
Slovenija Marjana Debevec
Medtem ko države iščejo rešitve za migrantsko krizo, pa se prebivalci Evrope vedno bolj srečujemo s pripadniki različnih kultur, pogosto zelo drugačnih od naše. Vse to v nas zbuja strah in negotovost. Temu večplastnemu vprašanju smo posvetili tokratno oddajo Pogovor o. Z nami so bili filozof in teolog p. dr. Edvard Kovač, sociolog dr. Igor Bahovec ter zakonca Nataša in Vaela Hanuna.
Preprostega odgovora na vprašanje migracij in mešanje različnih kultur seveda ni, so se strinjali sogovorniki. Odziva v ljudeh sta največkrat dva: od popolnega relativizma, ki poudarja pomen strpnosti, ne vključuje pa dialoga in srečanja, do popolnega zaprtja ali celo sovražnosti do vsega, kar je tuje. Kakšen pa naj bi bil odgovor kristjana na to večplastno situacijo? »Prva stvar, ki je: če človek odpira prostor dialoga in srečanja v okoljih, kjer je. Tako pripravlja prostor, da se to lahko zgodi tudi v širšem okolju«, je povedal sociolog dr. Igor Bahovec. Dialog pa po besedah sogovornikov ne pomeni stapljanja kultur, ampak zahteva, da najprej utrdimo lastno identiteto. »Naša identiteta je gotovo duhovnost, krščanstvo, ampak identiteta je tudi naša demokracija; predvsem pa pravna država. Na nas je, da jim to pokažemo, da je človeško življenja, spoštovanje žena in deklet zares sveto«, je povedal filozof in teolog p. dr. Edvard Kovač.
Ob tem se odpira vprašanje integracije prišlekov, ki po besedah dr. Kovača ne vključuje le njihovega šolanja in zaposlitve, saj se je na primeru Francije pokazalo, da je bil ta model nezadosten. Vael Hanuna, musliman iz Sirije, ki že 28 let živi v Sloveniji in je poročen s kristjanko, je povedal, kako je pri procesu integracije potrebnega veliko pogovora s temi ljudmi. »Videl sem, kako ti ljudje potrebujejo zvedeti kaj smo v Evropi, kako živimo v Evropi in da jih bomo sprejeli, če boš tudi ti sprejel nas«. Žena Nataša je povedala, kako je Vael pomagal pri integraciji svojih sorodnikov iz Sirije v Nemčiji in Avstriji. »Ogromno, ogromno se je treba pogovarjati. Sin od njegovega bratranca je s šestnajstimi leti prebežal iz Sirije. Vael se je vsak dan po telefonu z njim pogovarjal pol ure, ker sta tako različni kulturi.«
Eden od bistvenih izzivov za prihodnost pa bo po mnenju sogovornikov vprašanje, kako dati priložnost mladim. Na primeru Francije, pa tudi drugod se je namreč pokazalo, da se prav mladi najpogosteje odločajo za skrajne skupine, kjer najdejo nek smisel in izziv.
Ob tem pa je potrebno tudi, da ohranjamo odprto srce za ljudi, ki po vsem svetu trpijo zaradi vojn. V začetku vojne v Siriji je potekalo več molitvenih bdenj, ljudje so se zgražali nad grozodejstvi, ki se dogajajo ne daleč od nas, po več letih pa smo postali otopeli. »Če bi se večkrat spomnili teh ubogih ljudi, bi le ustvarili tisto ozračje, da to ostaja vprašanje, to ostaja problem«, je dejal p. Kovač. Vael Hanuna pa je o svoji domovini povedal: »Veliko gorja je bilo v Siriji. Ljudje so od začetka sočustvovali, bi pomagali, ampak sedaj predolgo traja. In ljudje potem pozabijo, oz. se navadijo. Želim, da ljudje ne bi pozabili na to. Siriji je namreč tudi zibelka krščanstva.«
Vsa ta vprašanja od nas, prebivalcev Evrope, zahtevajo veliko več dejavnega udejstvovanja, saj je prihodnost odvisna tudi od vsakega od nas.
