Škofje srednje in vzhodne Evrope o krizi družine in vere ter migracijah
Slovenija Marta Jerebič
V Bratislavi na Slovaškem je 8. in 9. septembra potekalo srečanje predstavnikov škofovskih konferenc srednje-vzhodne Evrope. Slovensko škofovsko konferenco je zastopal njen predsednik, Andrej Glavan. Dogodka so se udeležili še škofje iz Slovaške, Madžarske, Hrvaške, Bolgarije, Poljske, Belorusije, Bosne in Hercegovine, Litve, Češke in Ukrajine, piše na spletni strani Katoliške Cerkve.
Sedemindvajset let po padcu komunističnih režimov v srednje-vzhodni Evropi, se Evropa sooča z novimi izzivi. Največje med temi so kriza družine, povezana z demografsko krizo, kriza vere in kulturne istovetnosti. V zadnjih časih so se številne države soočile s številnimi migracijami iz Bližnjega Vzhoda in Afrike. Po mnenju udeležencev je ključnega pomena, da med evropskimi državami vlada resnično partnerstvo, ki temelji na enakem dostojanstvu med vsemi narodi in vzajemnem spoštovanju. Prav tako je pomembno, da javne ustanove, nacionalne in evropske, razvijajo pristen dialog s predstavniki krščanskih Cerkva ali s predstavniki drugih veroizpovedi.
Škofje menijo, da je potrebno prebuditi razmislek o identiteti Evrope, ki je bila vedno povezana z družino, utemeljeno na poroki med moškim in žensko. Samo družba s potomstvom je družba upanja. Cerkev se zaveda svoje dolžnosti, da pričuje o Kristusovi veseli novici v svetu. Zato ceni družino, temeljno človeško skupnost, kakor jo je določil Stvarnik. Žal nekatere odločitve evropskih ustanov ogrožajo družino in zaščito življenja. Evropa trenutno najprej potrebuje stabilne družine in premišljeno demografsko politiko. Migracije niso rešitev demografske krize. Udeležence srečanja je globoko ganilo trpljenje oseb, ki bežijo iz vojnih območij, predvsem tistih, ki bežijo iz uničene Sirije. Istočasno sočustvujejo s številnimi žrtvami terorističnih napadov v Evropi. Posledično menijo, da je primerno razviti boljšo komunikacijo z islamskim svetom in nameniti več truda pomoči potrebnim, na podlagi Božje zapovedi o usmiljenju. Škofje čutijo posebno dolžnost, da priskočijo na pomoč preganjanim kristjanom, vendar iz svojega srca ne izključujejo nobene osebe, ki potrebuje pomoč, bodisi v kriznih žariščih po svetu bodisi v naših državah.
Zasledujoč omenjene človeške in krščanske cilje moramo postopati z velikodušnostjo in modrostjo ter oceniti kulturne, verske in ekonomske okoliščine evropskih ter prihajajočih narodov. Škofje opažajo temeljno razliko med ciljnimi evropskimi državami in tistimi, ki so samo prehodne, kot so to države srednje in vzhodne Evrope. Tukaj življenjski standard dosega samo 20 % zahodnega. Zato v teh državah migranti običajno ne želijo ostati. Ponujena pomoč bo morda terjala posebne ukrepe, včasih nekoliko drugačne od tistih, ki jih uvajajo druge države. V tem kontekstu je primerno in tudi potrebno premisliti, kako osnovati prihodnost evropske celine, na katerih vrednotah utemeljiti družbo in kakšno mesto nameniti veri.
Škofje molijo za vse žrtve nasilja, vojne in terorizma. Istočasno se obračajo na vse odgovorne evropskih držav, da razvijejo skupen in poglobljen razmislek o prihodnosti. Želijo si, da bi Evropa postala celina, kjer bo na prvem mestu spoštovanje do življenja – od spočetja do naravne smrti – ter da bo pomoč družinam in poroki zasedala prvo mesto v zavesti odgovornih oseb.
