Papež: M. Terezija je bila velikodušna prinašalka Božjega usmiljenja
Cerkev po svetu
Papež Frančišek je med sveto mašo ob razglasitvi Matere Terezije za sveto spomnil, da sta protagonista zgodovine vedno dva: z ene strani Bog, z druge pa človek. Naša naloga v tem je, da zaznamo Božji klic in sprejmemo njegovo voljo. Da bi ta klic preverili, pa se moramo vprašati in razumeti, kaj je všeč Bogu. Preroki tolikokrat oznanjajo, da je Bogu po volji vsako delo usmiljenja, saj v bratih, ki jim pomagamo, prepoznamo obličje Boga, ki ga sicer ne moremo videti.
Papež Frančišek je pri sveti maši po razglasitvi Matere Terezije za svetnico množico prostovoljcev spomnil, da so prav oni tista množica, ki hodi za Učiteljem in ki dela vidno in oprijemljivo Jezusovo ljubezen do vsakega človeka. Dejal je: »Koliko src potolažijo prostovoljci! Koliko rok podprejo; koliko solza obrišejo; koliko ljubezni je izlite v skrito, ponižno in nesebično služenje! Tako hvalevredno služenje daje glas veri in izraža usmiljenje Boga Očeta, ki se tako približa tistim, ki so v potrebi.«
Spomnil je še, da je hoja za Jezusom resna in obenem vesela naloga. Zahteva korenite odločitve in pogum. Prostovoljci, ki služijo najbolj odrinjenim in potrebnim iz ljubezni do Jezusa, ne pričakujejo nobene zahvale in nobene usluge, ampak se temu odpovedujejo, ker so našli pravo ljubezen. Dejal je še, da spominjajo:
»Kakor mi je Gospod prišel naproti in se sklonil k meni v trenutku, ko sem ga potreboval, tako grem tudi jaz naproti Gospodu in se sklanjam k tistim, ki so izgubili vero ali pa živijo, kot da Boga ne bi bilo, k mladim brez vrednot in idealov, k družinam v krizi, k bolnikom in jetnikom, k beguncem in preganjanim, k šibkim in izpostavljenim v telesu in duhu, k mladostnikom prepuščenim sebi, pa tudi k zapuščenim ostarelim. Kjerkoli se roka steguje po pomoč, da bi se človek postavil na noge, tam moramo biti navzoči, tam mora biti navzoča Cerkev, ki podpira in daje upanje. „
Ob koncu nagovora je papež Frančišek Mater Terezijo, ki je bila vse življenje velikodušna prinašalka Božjega usmiljenja, postavil vsem prostovoljcem za zgled :
»Danes izročam to vidno podobo žene in redovnice vsemu svetu prostovoljstva: ona naj bo vaš zgled svetosti! Mislim, da jo bomo težko klicali sveta Terezija, saj nam je njena svetost tako blizu, tako nežna in rodovitna, da jo bomo spontano še naprej klicali kar Mati Terezija. Ta neutrudna delavka usmiljenja naj nam pomaga, da bomo vedno bolj razumeli, da je edino merilo za naše ravnanje zastonjska ljubezen, svobodna od vsake ideologije in vezi, in se razliva na vse, ne glede na jezik, kulturo, raso ali vero.«
Ob koncu nagovora je sveti oče spomnil, da je Mati Terezija dejala, kaj stori ob stikih z različnimi ljudmi: »Morda ne govorim njihovega jezika, lahko pa se nasmehnem.« Tako tudi papež Frančišek spodbuja: Nosímo v srcu njen nasmeh in ga dajajmo vsem, ki jih srečujemo. Tako bomo odprli obzorja veselja in upanja tolikim ljudem, ki so izgubili zaupanje in potrebujejo razumevanje in nežnost.
Ob koncu svete maše pred molitvijo angelovega čaščenja in blagoslovom je papež Frančišek poseben pozdrav namenil prostovoljcem in prinašalcem usmiljenja. Izročil jih priprošnji Matere Terezije s prošnjo, naj jih nauči vsakdanje zazrtosti in čaščenja križanega Kristusa, da bi mu mogli služiti v ljudeh, ki so v stiski. To milost je prosil tudi za vse ljudi po svetu, ki so slovesnost kanonizacije spremljali po medijih.
