8. dan radijskih počitnic: Ob slovesu še Palermo

| 01.07.2016, 07:15

Počitniški teden na Siciliji se je končal nenavadno hitro. Napočil je čas za slovo od počitniškega naselja, kjer smo preživljali sicilijanske dneve. Prvi stik z otokom in tudi zadnji je mesto Palermo. Sem smo prispeli s trajektom iz Livorna in od tu odhajamo nazaj na celino, v Neapelj.

Čeprav mesta nismo načrtno obiskali, smo se v minulih dneh večkrat peljali skozi in se bežno srečevali z njegovo podobo, poslušali vodiče, ki so nam razlagali o tej in oni zanimivosti. Velikost mesta, ki se razteza v obalnem polkrožnem pasu nas je presenetila že v soboto, ko smo se v večernih urah bližali pristanišču. Palermo je kulturno, gospodarsko in politično središče sredozemskega otoka. Slovi tudi kot mesto znamenite sicilijanske mafije, a strah pred kriminalom, streljanjem, grožnjami in napadi zaradi tega ni večji, kot v drugih primerljivih prestolnicah. Ob srečanju z njim filmske podobe nadomestijo barvitost, sijaj preteklosti, sredozemski utrip, množica pisanih trgov, predvsem pa množica pristanišč.

Mesto obdajata s severozahoda Monte Pellegrino in z juga Capo Zafferano, vmes pa je rodovitna pokrajina, kjer so bili nekoč številni nasadi agrumov, palm in oljk, zaradi katerih je ta del Sicilije tudi dobil ime Zlata školjka. Polja in nasadi so danes izginili, na njihovem mestu pa so zrasle nove mestne četrti. Med umetnostno-zgodovinske znamenitosti sodita katedrala in normanska palača. Stolna cerkev je zrasla na temeljih krščanske bazilike iz šestega stoletja, ki so jo Arabci spremenili v mošejo. Ko so Normani zavladali Palermu, so dali zgraditi novo katedralo v njihovem slogu. V mestu je takrat zrasla tudi čudovita palača, katere biser je dvorna kapela Palatini, okrašena z mozaiki. Obe stavbi sta ohranili normansko osnovo z latinskim, bizantinskim in arabskim pridihom. Palermo so v svojih delih omenjali že Dante, Petrarca in Goethe. Slednji je v pismu prijatelju zapisal, da sta Sicilija in z njo Palermo kraj nepopisne lepote.

Za slovo od Sicilije še o Egadskih otokih

Za slovo sta nas Urša in vodnik Aleš razveselila z jutranjo telovadbo v znamenju Vzajemne, ki ni bila prezahtevna. Jutro je lahko izredno doživeto, če dan začneš na svežem zraku. Poleg običajnega zajtrka in maše pred poldnevom nas je čakalo pakiranje in polnjenje avtobusa s prtljago. Za spremembo smo imeli še kosilo in se poslovili od »Morskega mesta«. V Palermu smo se ustavili še v enem trgovskem centu in napolnili popotne torbe in že smo bili na trajektu za Neapelj. Otok Sicilija je ostajal za nami, z njim pa tudi Egadski otoki, ki smo jih obiskali dan pred tem.

Zadnji izlet na Siciliji smo začeli z avtobusi, ki so nas peljali do Marsale. Tam smo se vkrcali na ladjo Venus in se odpeljali proti Egadskim otokom. To otočje za razliko od drugih, ki obdajajo Sicilijo, ni vulkanskega izvora, ampak je iz starejših kamnin, ki so primerne za klesanje kamnitih blokov. Gre za kemnino, ki jo domačini imenujejo tufa. Od petih otokov so trije večji in tudi naseljeni. Najbolj obljuden je otok Favignana z istoimenskim naseljem, nad katerim se dviga gora Sv. Katarine. V mestu je bila včasih tovarna za predelavo tunine, danes pa živi predvsem od turizma in delno od ribolova. Na poti do otoka smo se ustavili na kraju, kjer so včasih lomili kamen in se kar z ladje vrgli v zeleno-sinje morje. Sledil je postanek v mestu s kratkim ogledom znamenitosti in kopanjem na mestni plaži.

Prijazno osebje ladje Venus nam je pripravilo kosilo na ladji. Sicilijanska predjed z olivami, posušenim paradižnikom zelenjavno omako in nekakšnim namazom na osnovi oliv in rib, je bila za nekatere preveč začinjena, a odlična. Na mizi ni manjkalo vina in vode. Za glavno jed smo imeli pašto z morskim dodatkom. Za konec pa melono in kavo ... Po kosilu smo se odpeljali do drugega otoka in pristali v majhni ribiški vasici. Nedaleč stran smo si poiskali plažo in spet uživali v čofotanju v izredno čistem morju. Čas je minil izredno hitro in spet smo bili na ladji, tokrat z nekoliko razburljivejšo plovbo. Valov sicer ni bilo prav velikih, je pa vlekel močan veter, ki je poskrbel, da je voda nekajkrat pljusknila na krov. Ladja se je začela pošteno zibati in nekateri so začeli razmišljati o poti v večnost ... Nadškof Uran je z močnim glasom, predvsem pa s pesmijo pomiril negotovost marsikoga in osebje nam je postreglo s šilcem za korajžo in strahovi so bili premagani. Po srečnem pristanku so si oddahnili tudi najbolj nejeverni