7. dan radijskih počitnic: Etna

| 30.06.2016, 23:14

Na vzhodnem delu Sicilije kraljuje mogočna gora Etna, ki je hkrati vulkanski ognjenik. Nahaja se nedaleč od obale med mestoma Messina in Catania. Zaradi izbruhov lave, ki se vrstijo skozi vse leto, se njegova višina spreminja. Trenutno je visok približno 3.340 m.

Prebivalci Sicilije imajo do Etne spoštljiv odnos in so nanjo ponosni, čeprav se zavedajo, da jih lahko vsak hip preseneti. Zadnji močnejši izbruh je bil med letoma 2002 in 2003, ko je vulkanski pepel dosegel tudi daljno Libijo.

Zaradi stalnega nadzora in razmeroma majhne silovitosti izbruhov ti navadno ne terjajo človeških žrtev, pogosto pa potoki lave uničijo hiše in vrtove. Ob enem od nedavnih izbruhov so tok lave preusmerili v bližnjo nenaseljeno dolino in tako pred uničenjem rešili vas. Geologi in seizmologi že dolgo časa sledijo delovanju vulkana, a ta še naprej ostaja uganka, saj je nepredvidljiv. Kot zanimivost povejmo, da na višje ležečih predelih v zimskih mesecih zapade precej snega, zato imajo med decembrom in aprilom na gori urejena smučišča. Spodnja pobočja Etne, kjer se je lava spremenila v prst, so izredno rodovitna. V tem času zorijo češnje, tudi kostanjih odlično uspevajo na določeni višini. Kje je Etna dobila ime? Rimljani so vulkan imenovali z besedo Aetna, ki izhaja iz grške besede aitho (goreti) ali iz feničanske besede attano. Arabci so Etno imenovali Gibel Utlamat (ognjena gora). Etna je v svoji novejši zgodovini, ki jo merimo z deset tisoči let, večkrat močno izbruhnil.

Prvič so izbruh ognjenika pisali približno tisoč petsto let pred Kristusom. Leta 396 pred Kristusom je izbruh Etne prestrašil Kartažane, ki so hoteli zavzeti Sirakuzo v prvi sicilski vojni. Močan izbruh je prebivalce Sicilije presenetil marca 1669, ko naj bi iz vulkanskega žrela izbruhnilo približno 830 milijonov kubičnih metrov lave. Izbruh so že nekaj tednov pred tem napovedali potresi. Lava je pozneje izbrisala več vasi in zalila del mesta Catania.

Izlet na Etno in ob povratku na kmečkem turizmu

Na pot proti najvišji gori otoka smo se odpravili z dvema avtobusoma, saj so nekateri Etno obiskali že leta 2011, ko smo radijske počitnice preživljali na vzhodni obali Sicilije v Taormini. Nekaj časa smo potovali ob severni obali in se nato obrnili proti jugovzhodu proti mestu Enna, ki kraljuje na skalnati vzpetini sredi otoka. Kljub precej hriboviti pokrajini, ki je na daleč predvsem kamnita, smo lahko spoznali, da je tudi v najbolj odročnih krajih obdelan vsak košček zemlje, ki je vsaj malo rodoviten. Na njem so vinogradi, nasadi južnega sadja, pa tudi pšenica pokriva marsikakšen breg. Trenutno je ravno čas žetve, zato smo ponekod lahko opazovali kombajne, drugod požeta polja z balami sena. Zaradi ugodne klime žito lahko posejejo dvakrat letno, so nam povedali vodniki.

Po dobrih dveh urah smo v daljavi opazili vrh Etne, z značilnim vulkanskim dimom, ki ga takrat, ko ni izbruhov lave, povzroča predvsem para, ki puhti iz kraterjev. Pot do tja, je bila še precej dolga. Bolj smo se bližali vzhodni obali, več je bilo nasadov pomaranč, mandarin, limon in drugega južnega sadja. Pred Catanio smo zapustili avtocesto in se usmerili proti našemu cilju. Ko se je končalo strnjeno naselje, smo bili že precej visoko nad morsko gladino, opazili pa smo tudi prve sledi razlite lave, ki je na svoji poti v dolino iskala najkrajšo pot. Tako je bujno rastje marsikje presekano z kamnito gmoto, počasi razpada v rodovitno prst. Cesta se je začela vzpenjati in lahko smo opazili ostanke hiš, ki jih je uničila lava. Na kraju, kjer sta avtobusa ustavila, ni bilo več drevja, le še zelene zaplate, bujno cvetje, ki je tu in tam poganjalo iz razpadajoče lave, predvsem pa množica turistov, ki so želeli priti čim višje.

Postajališče za avtobuse in osebne avtomobile, ki se imenuje Rifugio Sapienza, se nahaja na višini 1900 m nadmorske višine. Čeprav smo bili pripravljeni na mraz, je bil dan nenavadno lep in blag. Z žičnico in v zadnjem delu poti s posebnimi terenskimi avtobusi smo se dvignili na višino Triglava, morda še malo višje. Ko smo izstopili, je bilo pred nami še nekaj manj kot sto višinskih metrov poti. Sprehodili smo se po obronkih kraterjev, ki so nastali med večjim izbruhom leta 2008. Pod novejšimi plastmi pepela smo sem in tja lahko opazili zaplate snega, na najbolj južnem grebenu, ki smo ga obhodili pa smo tik pod vrhom prišli do kamnine, ki se še vedno ohlaja. Bežen dotik in že je prevroče, da bi z roko držal kamnino, ki je nekaj metrov pod površjem še vedno razbeljena. Bili smo precej visoko; morda pa nam je do tri tisoč metrov zmanjkal kak meter. Ugodne vremenske razmere in precej dobra vidljivost sta nam omogočila nepozabno doživetje enega izmed biserov oziroma kar kraljice Sicilije.

Na poti proti domu so se ustavili na turistični kmetiji, kjer na biološki način pridelujejo pomaranče in postrežejo goste, ki jih obiščejo. Gospodar Domenico, ki ga Kompasovi vodniki obiščejo večkrat na leto, nas je prijazno sprejel in skupaj z družinskimi člani poskrbel, da smo se okrepili. Najprej so nam postregli s pašto, zatem pa smo lahko okušali vse tisto, kar pridelujejo na kmetiji, od oliv in posušenega paradižnika do pogače in drugih dobrot, ki so jih pripravili v kuhinji. Tudi z domačim vinom smo se lahko okrepili. Za domov smo si lahko kupili različne vrste marmelad, oliv, olja … žal pa so bile nekatere police z domačimi izdelki prazne, saj v tem letnem času marsičesa zmanjka, novega pridelka pa še ni.

Počitniški obraz ima svoj glas

Zadnji večer smo radijski v sodelovanju s Kompasovimi vodniki pripravili zabavni večer z naslovom »Počitniški obraz ima svoj glas«. Voditelj večera Jure in Izidor, ki je skrbel za tehnično podporo, sta poskrbela, za nemoten potek dogajanja. Stroga komisija je budno spremljala posamezne nastopajoče. Na odru sta nastope ocenjevala Franci in Marjan – Dario Žvrga. Iz Ljubljane pa sta nastope komentirala Gojmir Lešnjak Gojc in Irena Yebuah Tiran. Pred nabito polno dvorano so se zvrstili Staša kot Regna s pesmijo Dan najlepših sanj, Tone z italijansko narodno O sole mio v izvedbi Andrea Buccelia, Simona kot Majda Sepe s popevko Čez Šuštarski most, Vladimir s plesalci kot Werner s pesmijo Ne gane me, Fredya Milerja s pesmijo Vedno si sanjala njega si je izbral Izak, Alen je v osebi Nede Ukraden predstavil pesem Zora je svanula, Za luka je bil največji izziv Domenico Modugno s pesmijo Volare, Urša je zapela Lastovke Elde Viler, za konec je na oder stopila še Ivanka Kraševec s pesmijo Bele rože iz Aten, ki si jo je izbral Aleš. Doživet večer, ki si ga lahko predstavljale le s s slikovnim ali video dodatkom.