Dr. Kopčavar Guček: Ne le strokovni delavci, vsak lahko prijavi sum nasilja

Sociala | 12.07.2016, 14:58 Petra Stopar

»Pediatri in šolski zdravniki nimajo popolnoma nobenega instrumenta, da bi nekoga motivirali, da ne rečem prisilili, da svojega otroka pripeljejo na pregled,« pravi zdravnica družinske medicine dr. Nena Kopčavar Guček. Po njenih besedah statistike kažejo, da je zdravstvena stroka še vedno premalo pozorna na znake nasilja ali trpinčenja tako otrok kot odraslih in da to odkrije pri približno vsakem dvajsetem bolniku, ki je temu dejansko izpostavljen. A prepričana je, da bi se določene ovire dalo premostiti.

Dr. Nena Kopčavar Guček nam v začetku pogovora za naš radio najprej zaupa svoje osebno mnenje o vlogi zdravnikov v odnosu do svojih pacientov in posledično pri prepoznavanju trpinčenega bolnika, bodisi nemočnega otroka bodisi odraslega, ki si o nasilju ne upa spregovoriti. Kot pravi, se možnosti odkrivanja nasilja zdravniški stroki zelo ponujajo, saj je zdravnik tudi nekdo, ki svojega pacienta osebno dobro pozna, prav tako njegovo bio in psihosocialno okolje. V raziskovanju, ki so ga opravljali na Katedri za družinsko medicino, ko so o nasilju v družini spraševali več kot 4000 bolnikov, pa tudi sodeč po raziskavah v svetu, se po njeni oceni zdi, da so v stroki še vedno premalo pozorni, »da statistike v svetu kažejo, da stroka prepozna samo vsakega dvajsetega, izpostavljenega nasilju« ali da »ljudi, pri katerih bi lahko bili dejavniki tveganja, premalokrat naslovimo«. A čeprav so za prepoznavanje nasilja nad otroki še posebej naslovljeni zdravniki in druge pristojne ustanove, ki imajo pravico do prijave sumov teh kaznivih dejanj, je poudarila, da zakonodaja »zavezuje vse nas«.

Kar zadeva bdenje zdravstva nad zdravstvenim stanjem otrok, je povedala, da se pogosto dogaja, da starši otrok ne pripeljejo niti na sistematske preglede: »Pediatri in šolski zdravniki nimajo popolnoma nobenega instrumenta, da bi nekoga motivirali, da ne rečem prisilili, da svojega otroka pripeljejo na pregled. Dveletni otrok pa ni tisti, ki bi lahko pobegnil k babici, če bi mu bilo doma hudo, ni tisti, ki bi lahko sam povedal, da z njim grobo ravnajo, tak otrok naročje, ki ga kaznuje, enači z naročjem, v katerega se zateče, če je žalosten. Gre za nasilje v navezovalnih odnosih, ki je najbolj občutljiva, stigmatizirajoča in tabu tema v našem okolju.«

Med ovirami pri prepoznavanju nasilja ali zlorab dr. Kopčavar Gučkova omenja še strah zdravnikov, patronažnih sester ali drugih strokovnjakov, da bi preveč posegali v intimo pacientov, da niso dovolj kompetentni za nadaljnjo ukrepanje, če se res izkaže, da je oseba zlorabljena ali pa da ne poznajo zakonodaje. »Včasih imamo občutek nemoči, ki je najbolj hrumeč, kadar pomislimo na stavke kot so ’Saj sem že poslala kakšnega, kaj pa naredijo policisti, saj ni vse skupaj nič, ali ko smo prišli na sodišče, je žrtev rekla, da se ničesar več ne spomni in da odstopa’,« je dejala. »Nobena žrtev ni kriva, kriv je vedno povzročitelj,« dodaja.

Kot poudarja, pomoč vedno obstaja in ko govorimo o polnoletnih žrtvah, iz lastnih izkušenj pove, da z neposrednim vprašanjem velikokrat pomagamo, da se človek odpre: »Žrtve se zaradi vsega naštetega redko spontano razkrijejo. V karieri se mi je že zgodilo, da mi je gospa povedala, da jo je mož pretepel in sva izmerili poškodbe, vprašala sem jo, ali lahko prijavim – kajti tudi zdravnik lahko to stori, vsak ima to možnost. Čeprav za nas zdravstvene delavce velja, da naj prijava ne bi bila anonimna, pa za vse ostale to ne velja. Nihče pa prijavitelja ne preganja, tudi če se izkaže, da prijava ni utemeljena. Gre samo za prijavo suma. Nam ni treba obsežno raziskovat, so druge službe, ki potem to raziskujejo – policist, sodišče, tožilstvo – oni bodo ta sum preverili.«

Dr. družinske medicine smo vprašali, kakšni so pri otrocih najpogostejši znaki nasilja ali zanemarjanja, ki jih prepoznajo zdravniki in na podlagi katerih bi lahko sum prijavili? »Najbolj očitni znaki so res sledovi poškodb, posebej če gre za poškodbe v več fazah celjenja. Kolegi radiologi, ki so se tudi v okviru tega našega izobraževanja o nasilju v družini učili o tem, postanejo pozorni na to, če pri slikanju rokice, ki je zlomljena, na čisto drugem mestu najdejo drug zlom, ki pa je že na pol, ampak neustrezno zaceljen,« je opisala in dejala, da včasih otroci pridejo k zdravniku tudi z opečenimi dlanmi, ki so jih morali pridržati na pečici po kazni ali pa imajo na koži sledi ugašanja cigaret, za kar »ni absolutno nobenega izgovora«.

Otrok je po njenih besedah včasih tudi premajhen, da bi razlaga staršev ali skrbnikov ustrezala njegovemu tipu poškodbe. »Pravijo, da se je zaletel v vrata, čeprav ima poškodbe na desni peti, na nosu, čelu in levi lopatici. Kako, lepo prosim, se je lahko zaletel v vrata najprej spredaj, potem pa še zadaj?« Tipične so tudi poškodbe na glavi, okrog oči, obrambne rane na rokah, »ki jih otrok dobi, če prime pas, s katerim je tepen, ali pa če zagrabi rezilo«.

Kadar pa poškodbe niso vidne, pa so lahko znaki surovega ravnanja, nasilja ali zanemarjanja »neješčnost, nespečnost, nemir, otrok slabo uspeva, torej po višini in teži ter razvoju ne ustreza«. »To, da se na pregledu stiska k staršem, nas ne sme zavesti, saj so oni edini najbližji ljudje in pogosto tudi tisti, ki jim povzročajo gorje. Treba je uporabljati tako besedno kot nebesedno sporazumevanje.«

Poleg družinskih in otroških zdravnikov pa so, za marsikoga presenetljivo, po njenih izkušnjah tudi zobozdravniki tisti, ki pogosto pridejo v stik z otrokom, ki bi lahko bil žrtev nasilja doma, in sicer na podlagi tega, kako se starši do njega obnašajo pri pregledu, ko na številne različne načine silijo otroka, naj odpre usta.