Nasilje nad otroki.
Dve travmirani generaciji proizvedeta ljudi, ki niso več sposobni sočutja
Slovenija
Tragična zgodba deklice z Jesenic močno odmeva. Novice, socialna omrežja in vsakdanje pogovore spremljajo žalovanje, obup, pa tudi sovraštvo, prezir in obtožbe. »Teh čustev ne moremo nikomur zameriti, saj gre za dogodek, ki v človeku najmočneje zbudi sočutje in tenkočutnost do majhnega otroka. Pri odraslih, ki niso sposobni takega naravnega odziva, gre za izjemno globoke, kompleksne in hude deficite«, meni zakonska in družinska terapevtka dr. Katarina Kompan Erzar.
Družinska in zakonska terapevtka dr. Katarina Kompan Erzar pravi, da so tovrstna dejanja, kot se je zgodilo s pretepeno dveletno žrtvijo na Jesenicah, povsem v nasprotju z normalnim funkcioniranjem človeškega telesa, razuma ali delovanja nasploh. Po njenem ni normalne poti do takega vedenja. Do tega pripelje že ena ali dve generaciji sistematičnega, neprimernega, grobega, zlorabljajočega ali pa nasilnega starševstva. Temelj medčloveških odnosov je namreč to, da se ljudje odzivamo na nemoč, na šibkejše, kar v nas prebudi sočutje in tenkočutnost. »Kjer tega ni, moramo vedeti, da gre za izjemno globoke, kompleksne in hude deficite pri odraslih, ki niso sposobni tega naravnega odziva. Pri nasilju do tako majhnih otrok gre ali za globoko depresijo, ali za akutno psihotično stanje ali hude duševne motnje, ko človek blodi in popolnoma narobe ocenjuje okolico, ali gre za prebujanje temeljnih otroških potreb, pomeni, da doživljajo otroka kot oviro na poti do zadovoljevanja svojih lastnih potreb. To so pretepeni, zlorabljeni, zanemarjeni in tudi razvojno prikrajšani posamezniki. To so zelo nevarni ljudje.«
Zdaj se javno kritizira razne institucije, kot so centri za socialno delo in resorno ministrstvo, češ da bi morali ukrepati prej, da do tega sploh ne bi prišlo. Kompan Erzarjeva trdi, da je vloga stroke v tem, da se začne resno zavedati, kaj pomeni tenkočutnost do otrok in tega, da do otrok nobena oblika grobosti, pritiska, čustvenega izsiljevanja ali pa obravnavanja, kot da je otrok vir naših držav, ni dopustna. »Tu je gotovo vloga stroke, da začne drugače bolj poglobljeno govoriti o starševstvu, o biološkem starševstvu, ki ni kar nekaj, kar bi se dalo zamenjati. Starše je treba podpreti od vsega začetka, ne pa jih trpati z raznimi navodili, kako čim prej zdresirati otroka, da ne bo preveč motil njihovega delovanja. Kajti ljudje, ki so bili travmirani kot otroci, to razumejo zelo drugače. Druga pomembna vloga institucij pa je, da krepijo znanje, poznavanje, izkušnje, povezovanje med seboj, da lahko ustvarimo mrežo, ki je odzivna. To pomeni, da je nedopustno pri hitrem interveniranju v takih primerih, ki je nujno potrebno, da se naleti na izgovarjanje drug na drugega. Mi kot družba smo dolžni začeti drug drugega obravnavati bistveno bolj spoštljivo, resno in pomagati drug drugemu.« Psihoterapevtka na podlagi 20-letnih izkušenj s programom, ki ga podpira na ministrstvo za delo in je namenjen prav družinam, ki se srečujejo z vsemi oblikami nasilja, pravi, da je bilo sodelovanje s policijo vedno zelo dobro, prav tako tudi s centri za socialno delo. Je pa po njenem nujno, da se okolje poveže med sabo. »Če opaziš, da se nekaj dogaja, je prva stvar, da kličeš policijo. Tukaj ne gre za ovajanje. Stroka je dolžna pokazati, da je zdravo odzivanje na nedopustne stvari v okolici nekaj samoumevnega in popolnoma neideološkega. Nasilje je nesprejemljivo. Pika.«
Kljub temu, da je za kaznivi dejanji hudih telesnih poškodb, ki imajo za posledico smrt žrtve, in zaradi zanemarjanja mladoletne osebe in surovega ravnanja, zagroženih skupno do 20 let zapora, je nasilje v prvi vrsti treba preprečiti. K temu naj bi pripomogle tudi spremembe zakona o preprečevanju nasilja v družini, ki jih bo vlada obravnavala ta mesec. »Ne moreš se zanašati na to, da bo zakon sam po sebi naredil to, česar ti nisi. Če jaz do svojega otroka ne zmorem biti prijazna, ni zakona na tem svetu, ki mi lahko pomaga, dokler se jaz ne odločim, da bom poiskala sogovornika, ki mi bo omogočil, da bom lahko razumela, zakaj en otrok, ki mi nič noče in se vede, kot se pač vede, v meni prebudi tako stisko, da jaz z njim ne morem več zdržati? To nima zveze z otrokom, to ima zvezo z mojim otroštvom,« pojasnjuje dr. Kompan Erzarjeva. Ob tem opozarja še na medgeneracijski prenos travme. Travmiran posameznik, ki ni imel možnosti izjokati te travme, se znajo soočiti in jo predelati, bo živel okrnjeno starševstvo. Dve taki generaciji proizvedeta ljudi, ki niso več sposobni sočutja v marsikaterem primeru, poudarja družinska in zakonska terapevtka.
Po smrti dveltne deklice z Jesenic njena mama zaradi ponovitvene nevarnosti ostaja v priporu. Drugi otroci živijo pri očetu. Kakšne stike bodo imeli z mamo v prihodnje, bo na koncu odločilo sodišče, razmere v družini pa pozorno spremlja Center za socialno delo. Kot je povedala direktorica Anita Bregar, je ena izmed možnosti, da zoper mamo podajo predlog za odvzem roditeljskih pravic, druge možnosti so, da predlagajo prepoved ali omejitev stikov ali pa, da stiki potekajo pod nadzorom. Na CSD bodo pozorni tudi na to, da se vzpostavijo vse varovalke tudi za ostale tri otroke.
