Papež pri maši v Džumriju
VIDEO: Papež v Armeniji - 2. dan
Svet | 25.06.2016, 22:53 Marjana Debevec
Papež Frančišek je drugi dan obiska v Armeniji najprej obiskal spominski park genocida nad Armenci. Tam je položil venec in skupaj z armenskim predsednikom in katolikosom armenske apostolske Cerkve zasadil drevo. Srečal se je tudi s potomci preganjanih Armencev, ki jih je papež Benedikt 15. gostil v Castelgandolfu. Sledila je sveta maša usmiljenja na trgu v Džumriju, ki se je je udeležil tudi katlikos Karekin II.
Papež pri maši v Džumriju: spomin, vera in usmiljenja ljubezen
Osrednji dogodek današnjega dopoldneva je bila sveta maša na trgu v Džumriju, ki ga je leta 1988 močno zaznamoval uničujoč potres. Zbranim je predlagal tri temelje krščanskega življenja in sicer: spomin na Božjo navzočnost, vero in usmiljeno ljubezen.
Papež je vse zbrane povabil, k spominu na vse tisto, kar je Gospod storil v nas in za nas: izbral nas je, nas ljubil, poklical in nam odpustil. Poleg tega osebnega spomina pa je treba po papeževih besedah negovati tudi spomin naroda, ki v Armeniji sega daleč v zgodovino. Tudi med strašnim trpljenjem je Gospod ostal zvest tistim, ki so tudi za ceno svoje krvi pričevali, da je Božja ljubezen vredna več kakor življenje.
Drug temelj krščanskega življenja je po papeževih besedah vera, ki se rodi iz srečanja z Jezusom. Da bi to srečanje vsak dan poživljali pa nas papež vabi k branju Božje besede in odprtju njegovi ljubezni v tihi molitvi ter k radosti, ki se razvname, če dopustimo srečanje z Gospodovo nežnostjo. To pa nam pomaga, da smo bolj razpoložljivi za Boga in za ljudi. Mlade je ob tem papež povabil, naj se ne bojijo Bogu odgovoriti DA, če jih pokliče. »On nas pozna, resnično nas ljubi in želi osvoboditi srce bremen bojazni in ošabnosti. Ko mu naredimo prostor, postanemo zmožni izžarevati ljubezen. Na ta način boste lahko nadaljevali vašo veliko zgodovino evangelizacije, katere Cerkev in svet potrebujeta v teh nesrečnih časih, ki pa so tudi časi usmiljenja.«
Nazadnje pa je papež spregovoril o usmiljeni ljubezni, ki Cerkev naredi bolj privlačno. »Konkretna ljubezen je kristjanova izkaznica: drugi načini, kako se predstavimo, so lahko zavajajoči ali celo nekoristni.« Poklicani smo predvsem neutrudno graditi in ponovno graditi poti občestva ter mostove povezanosti in presegati pregrade ločitev, je prepričan papež Frančišek. Edino tekmovanje, ki je možno med Gospodovimi učenci je v tem, kdo je bolj sposoben ljubiti. »Potrebujemo kristjane, ki se ne pustijo premagati naporom in se ne prepustijo malodušju ob nasprotovanjih, ampak so razpoložljivi in odprti, pripravljeni služiti; potrebujemo ljudi dobre volje, ki dejansko, ne samo z besedami, pomagajo bratom in sestram v stiski; potrebujemo pravičnejše družbe, v katerih ima vsakdo lahko dostojanstveno življenje in predvsem pravično plačano delo«, je dejal papež. Usmiljeni pa po njegovih besedah postanemo tako, da najprej sebe prepoznamo kot potrebne usmiljenja in se nato ob ranah drugih ne zapremo vase, ampak se iskreno in zaupno odpremo Gospodu.
Papež na ekumenskem srečanju: Bodite glasniki miru in sprave!
Osrednji dogodek papeževega obiska Armenije je bilo nocojšnje ekumensko molitveno bogoslužje in molitev za mir. Papež je nekaj 10 tisoč zbranih povabil, naj nadaljujejo pot sprave med Armenijo in Turčijo.
Sveti oče je spomnil, da so bila srečanja katoliško in armensko apostolsko Cerkvijo vedno prisrčna in nepozabnia Zato danes lahko po njegovih besedah gledamo z zaupanjem proti dnevu, ko bomo z Božjo pomočjo v polnosti združeni ob Kristusovem daritvenem oltarju.
Ob tem je papež izpostavil pričevalce, predvsem številne mučence, ki so s svojo krvjo zapečatili skupno vero v Kristusa. »Edinost namreč ni strateška prednost, ki jo iščemo zaradi skupnega interesa, ampak je tisto, kar nas prosi Jezus in kar moramo izpolniti z dobro voljo in vsemi močmi, da bi uresničili svoje poslanstvo: dosledno dati svetu evangelij.«
Da bi prišli do te edinosti, pa sta po papeževih besedah potrebna molitev vseh in rast v medsebojni ljubezni. »Samo ljubezen namreč lahko ozdravi spomin in rane preteklosti, samo ljubezen izbriše predsodke in omogoči spoznanje, da odprtost do brata očiščuje in izboljšuje lastna prepričanja«.
V drugem delu svojega nagovora pa se je osredotočil na mir, ki je danes zaradi številnih vojn tako ogrožen. Spomnil je na ljudi, predvsem z Bližnjega Vzhoda, ki so prisiljeni zapustiti vse in zbežati, ter na strašen genocid, ki ga je pred sto leti doživel armenski narod. Obenem pa je izrazil svoje občudovanje, da je bila krščanska vera tudi v najbolj tragičnih trenutkih armenske zgodovine pogonska sila, ki je zaznamovala začetek vnovičnega rojstva preizkušenega ljudstva.
Rane, ki so še ostale, pa nas po njegovih besedah lahko oblikujejo po ranah vstalega Kristusa, saj so bile spremenjene z ljubeznijo in so postale vrelci odpuščanja in miru. »Tako tudi največja bolečina, spremenjena z zveličavno močjo križa, česar glasniki in priče so Armenci, lahko postane seme miru za prihodnost,« je zatrdil sveti oče. Zato jim je zaželel, da se ne bi pustili premagati maščevanju, ampak postali graditelji miru ter aktivni pobudniki kulture srečanja in sprave.