Dokument o odnosu med hierarhičnimi in karizmatičnimi darovi

Cerkev po svetu | 14.06.2016, 14:13 Marta Jerebič

Vatikan je objavil dokument o odnosu med hierarhičnimi in karizmatičnimi darovi. Ti so 'so-bistveni' v življenju Cerkve. Vendar pa se morajo karizmatična gibanja in skupine podrediti cerkveni hierarhiji in nimajo pravice do neodvisnega opravljanja poslanstva. Dinamičnost karizmatičnih darov se mora udejanjati v službi vsake škofije. Pismo, ki ga je po papeževem naročilu spisala Kongregacija za nauk vere, poudarja pomen in vitalnost karizmatičnih gibanj, govori pa tudi o potrebi po njihovi ’eklezialni zrelosti’.

Poročilo Radia Vatikan

Kongregacija za nauk vere je izdala Pismo Iuvenescit Ecclesia o odnosu med hierarhičnimi in karizmatičnimi darovi za življenje in poslanstvo Cerkve. Dokument, ki je namenjen škofom katoliške Cerkve, je bil izdan na zahtevo papeža Frančiška. V ospredje postavlja odnos med hierarhičnimi in karizmatičnimi darovi, med tistimi teološkimi in eklezialnimi elementi, ki lahko prispevajo k rodovitni in urejeni soudeleženosti novih stvarnosti v občestvu in poslanstvu Cerkve. Dokument zato predstavlja predvsem nekatere ključne elemente nauka o karizmi, ki je izpostavljen v Novi zavezi, ter učiteljstva o teh novih stvarnosti. Začne pri teoloških načelih, izpostavi specifične lastnosti hierarhičnih in karizmatičnih darov ter nakaže kriterije za razločevanje novih eklezialnih stvarnosti.

Pismo Iuvenescit Ecclesia so danes predstavili na tiskovnem uradu Svetega sedeža. Govorili so: kardinal Gerhard Ludwig Müller, prefekt Kongregacije za nauk vere; kardinal Marc Ouellet, prefekt Kongregacije za škofe; Piero Coda iz Mednarodne teološke komisije; María del Carmen Aparicio Valls, docentka na papeški univerzi Gregoriana v Rimu.

Kardinal Müller: Osrednja točka dokumenta je »sobistvenost«

Namen dokumenta je »spodbuditi urejeno občestvo, odnos in sinergijo med temeljnimi elementi, ki so povezani s hierarhičnimi in karizmatičnimi darovi«, ter na ta način prispevati k »prenovljenemu misijonarskemu zagonu in pastoralnemu spreobrnjenju«, kot je pojasnil kardinal Müller. Besedilo je zato osredotočeno na nekatere osnovne teološke problematike, ne da bi se pri tem preveč poglabljalo v številna pastoralna in praktična vprašanja. Pismo kongregacije želi predstaviti »celosten pogled« ter obenem ponuditi »osnovne kriterije za pristopanje k omenjenim vprašanjem«, predvsem pa pospeševati »razločevanje novih eklezialnih stvarnosti«.

Kardinal Müller je zatrdil, da je izhodiščni okvir bil odlomek iz koncilskega dokumenta Lumen gentium. Ta poudarja, da »Duh, ki biva v eklezialnem telesu in v srcih vernikov kakor v templju, uvaja Cerkev v polnost resnice, jo povezuje v občestvu in poslanstvu, jo oskrbuje in usmerja z različnimi hierarhičnimi in karizmatičnimi darovi, jo lepša s svojimi sadovi, da se Cerkev na ta način kaže kakor ljudstvo, katerega enost izvira iz enosti Očeta, Sina in Svetega Duha«.

Med osrednjimi točkami dokumenta je po kardinalovih besedah nedvomno »sobistvenost« (coessenzialità) med hierarhičnimi in karizmatičnimi darovi. Ta »sobistvenost« pripada božjemu osnovanju Cerkve, ki jo je utemeljil Jezus. V Cerkvi ne obstaja kontrast ali nasprotje med institucionalno in karizmatično razsežnostjo, katere gibanja so pomembne izraz. Tudi osnovne institucije v Cerkvi so karizmatične, po drugi strani pa se morajo karizme na tak ali drugačen način institucionalizirati, da bi pridobile koherentnost in kontinuiteto. Obe razsežnosti torej skupaj prispevata k ponavzočanju skrivnosti in zveličavnega dela Kristusa v svetu. Hierarhični in karizmatični darovi so v vzajemnem odnosu od svojega izvora naprej, je dejal kardinal Müller. Izpostavil je, da je potrebna ustrezna umestitev karizmatičnih stvarnosti v pastoralno življenje Cerkve. Pomemben je dober odnos med različnimi darovi v Cerkvi, predvsem pri umeščanju v odnose med vesoljno Cerkvijo in krajevnimi Cerkvami.

Kardinal Marc Ouellet: Nove karizme sprejeti s hvaležnostjo

Kardinal Marc Ouellet pa je na predstavitvi dokumenta Iuvenescit Ecclesia povedal, da porajanje različnih karizem skozi stoletja cerkvene zgodovine ni nikoli ponehalo, četudi se je sistematično razmišljanje o njih pojavilo šele v zadnjem obdobju. Karizme, od najbolj nenavadnih do tistih bolj preprostih in splošneje razširjenih, je treba sprejeti s hvaležnostjo in veseljem. Pokoncilski nauk je pomnožil razprave na to temo, da bi tako odgovoril na naraščajočo vitalnost novih gibanj, združevanja vernikov in cerkvenih skupnosti ter prav tako opredelil umestitev posvečenega življenja znotraj Cerkev.