25 let naše skupne poti tudi na Srečanju pod lipami
Slovenija | 01.06.2016, 18:35
V sklopu javnih oddaj “Praznujemo 25 let naše skupne poti“ na Radiu Ognjiče smo se podali v zamesjtvo ter v sodelovanju s Kulturnim centom Lojze Bratuž v Gorici in Krožkom za družbena vprašanja Anton Gregorčič oblikovali „Srečanje pod lipami“. Z gosti, ki so bili tesno povezani z demokratizacijo in rojstvom naše države, smo se pogovarjali o vlogi zamejcev in izslejencev pri osamosvajanju ter mednarodnem priznanju Slovenije. Spomine na čas pred petindvajsetimi leti ter kritične misli in spodbude so z nami delili Martin Brecelj, Bojan Brezigar, Franci Feltrin, Marjan Terpin, Sergij Pahor in dr. Branko Zorn.
V Sloveniji je prvo jasno zahtevo po neodvisnosti Slovenije postavila februarja 1987 skupina intelektualcev v 57. številki Nove revije s „Prispevki za slovenski nacionalni program.“ Pisci prispevkov so bili rojakom na Goriškem in Tržaškem dobro znani, saj so mnogi med njimi kot predavatelji in gostje sodelovali na študijskih dnevih Draga. Kot je povedal Sergij Pahor, eden od glavnih organizatorjev študijskih srečanj, so bili skeptični do propada totalitarnega režima. Niso vedeli, kako daleč je bil ta sistem v svoji trhlosti. Spomnil je na predsednika vzhodne Nemčije Honeckerja, ki je nekaj mesecev pred padcem berlinskega zidu trdil, da bo ta stal še sto let. Padel je in z njim je padlo vse ostalo. Če bi berlinski zid ostal, bi po njegovi oceni verjetno ostal tudi totaliratni režim v Jugoslaviji. V krogu tistih, ki so se zbirali v Dragi, v letu 1990 nihče ni bil prepričan, da se bo kaj takega zgodilo. Kljub temu da so izredno pozorno sledili Novi reviji in doživljali tisto navdušenje, ki je tlelo doma. Martin Brecelj se je pri prebujanju slovenske pomladi spomnil na Fanca Jezo in na svojega očeta. V obeh je bila ideja o samostojni Sloveniji zelo živa. Sam je pobliže spremljal dogajanje na Poljskem, kjer je režim pod pritiskom sindikatov začel popuščati že v začetku osemdesetih let. Tudi s prijatelji, ki so živeli v matični Sloveniji, so se pogovarjali o tem, da se nekaj dogaja, da lahko pride do sprememb, tudi takih, kot jih je napovedovala Nova revija.
Proces proti četverici, ki se je začel 31. maja 1988 z aretacijo Janeza Janše, Ivana Borštnerja in Davida Tasića in pozneje z vključitvijo Franicja Zavrla, je v trenutku pljusknil prek meje. Kot je povedal Bojan Brezigar, je imel Janeza Jnaša na dan, ko je bil aretiran, napovedano predavanje v Trstu. Predavanje je seveda odpadlo in v uredništvu Primorskega dnevnika se je razvnela polemika o tem, kaj napisati. Med Slovenci v Trstu se je tako kot drugod začela podpora četverici; zbirali so podpise … Precej dejavna je bila tudi mladinska sekcija Slovenske skupnosti. Tudi drugod po svetu so se slovenske skupnosti organizilale v podporo JBTZ. V Parizu so po besedah Branka Zorna že nekaj dni po aretaciji pripravili veliko zborovanje z nastopi umetnikov, politikov in drugih. Spomnil je na akademsko slikarko, ki je motivu aretacije dodala izvirno besedilo deklaracije o človekovih pravicah … Po besedah Martina Breclja jih je v zamejstvu zbodlo še zlasti to, da obtoženi na procesu niso smeli govoriti slovensko. Slovenci v Italiji so tak pritisk doživljali desetletja, zato se jim je zdelo nemogoče, da bi nekdo zavračal uporabo slovenskega jezika sredi Ljubljane. Franci Feltrin, ki se je redno udeleževal protestnih shodov na Roški, je predstavil vzdušje v desettisoč glavi množici ... pihod Janše, Tasiča in Borštnerja iz zapora, dejavnost odbora za človekove pravice in zametke novih strank. Že prvi ali drugi dan po prihodu iz zapora je Janša prišel po pripovedovanju Marjana Terpina na zborovanje Slovenske skupnosti na Nabrežino. Ker je prišel nekaj ur prekmalu, ga je Terpin peljal na goriški sejem, kjer so bili takrat zbrani tudi konzularni, politični in gospodarski predstavniki Jugoslavije. Slikovito je opisal trenutke, ko so se iz oči v oči srečali z „največjim sovražnikom“ te države. Še bolj zanimivo je bilo slišati, kako je prevajal nagovor Lojzeta Peterleta na srečanju Krščanskih demokratov v Padovi. Terpin je kot izkušen politik vedel, kaj želijo zbrani na kongresu slišati, zato je temu primerno oblikoval Peterletovo izvajanje ...
V pogovoru smo se dotaknili tudi drugih pomembnih dogodkov, od majniške deklaricije in rojstva Demosa, do prvih večstrankarskih volitev in oblikovanja osamosvojitvene vlade, ki je imela tudi ministra za Slovence po svetu. Govorili smo o prvih diplomatskih stikih med Italijo in vodstvom nastajajoče države. Posebno pozornost smo namenili tripartitnemu soprazumu, s katerim so si Italijani želeli zagotoviti zaščito italijanske manjšine v Sloveniji in na Hrvaškem, niso pa bili pripravljeni govoriti o zaščiti slovenske manjšine v Italiji.
Sogovorniki so, poleg spominov na pomembne dogodke, z nami delili tudi zanimive anekdote, ki so popestrile okroglo mizo in dodatno pričarale vzdušje časa. Sklenili smo z njihovim pogledom na današnjo državo Slovenijo. Nikomur ne manjka optimizma, so pa kritični zasti do tistih, ki vodijo državo in največkrat skrbijo le za svoje koristi … Branko Zorn verjame, da bo država, ne glede na številne težave, ki jih ima, vse to premagala in cvetela naprej. Franci Feltrin je poudaril, da ima komunizem v Sloveniji korenine do pekla, verjame pa, da bo država zadihala svobodno, čeprav tega morda ne bo dočakal. Marjan Terpin je spomnil, da ni v krizi le Slovenija, ampak tudi Italija, čeprav ima dolgo tradicijo demokracije. Verjame, da bo naša Slovenija enkrat taka, kot smo si jo želeli in si jo želimo. Bojan Brezigar je kritičen, da Slovenija ni bila sposobna oblikovati politične elite; kot je dodal, o politiki te države odloča stranka upokojencev, ki je edina konstanta v zadnjih vladah. Martin Brecelj je opozoril na nedokončano tranzicijo in vpeljavo tovarišijskega kapitalizma, ki je skregan z zakoni trga, s pravno državo in tudi z demokracijo. Prepričan pa je, da je demokratizacija z osamosvojitvijo izboljšala položaj Slovencev ne le v matični domovini, ampak tudi v zamejstvu. Sergij Pahor pa je spomnil, da je Draga vedno posvečala slovenski prihodnosti veliko pozornost in jo bo tudi za naprej. Čudi pa se, kako lahko nekateri Slovenci še vedno objokujejo tako imenovane pridobitve socializma ...
