Gospodov Vnebohod: Biti priče in živeti skupnost

Radijski utrip | 05.05.2016, 10:32 Marta Jerebič

Na Radiu Ognjišče smo mašo na današnji praznik Gospodovega Vnebohoda prenašali iz radijske kapele. Daroval jo je glavni in odgovorni urednik msgr. Franci Trstenjak. Pridigal je naš sodelavec, stalni diakon, Tadej Sadar, ki je misli navezal na današnji evangelij, ki vse učence, kot tudi vse nas, vabi, da smo priče.

Pridiga v celoti:

Drage sestre, dragi bratje!

Težko je dandanašnje stati na tem mestu. Pravzaprav je težko na vseh mestih, kjer je potrebno nekaj povedati, saj danes od tistih, ki stojijo za govorniškim pultom, poslušalci pričakujejo nekaj zabavnega, kvečjemu še spodbudnega, resne besede so nemudoma obsojene na sprejem z zehajočimi usti in zaprtimi ušesi.

Zakaj je temu tako, odlično opiše stavek nekega pred leti zelo gledanega ameriškega filma, v katerem domorodkinja sodobnemu človeku, ki se je želel učiti, odgovori, da je to nemogoče, ker je težko napolniti čašo, ki je že polna.

Ta stavek po mojem mnenju najbolje zadane bistvo problema sodobnega zahodnega človeka, ki je »polna čaša«. Vse ve. O medicini, ko pride na pregled k zdravniku, o psihologiji, ko je na sestanku v šoli, o varnosti na cesti, ko se zagovarja pred policistom in o veri in tisočletjih rasti človeka v njej, ko polemizira s tistimi, ki v Boga še verjamemo.

Morda se komu zdi, da sem vzel napačne liste in z mize namesto pridige pobral komentar?!

Brez skrbi, besede so prave, kot tudi bogoslužje, ki smo mu priča, le zbudil bi nas rad vse do te mere, da bi spet slišali in zavestno izgovarjali posvečene liturgične besede, ker bodo le tako imele moč in posvečevale nas, ki jih izgovarjamo. Rad bi, da z vso polnostjo in resnico sprejmemo današnji evangelij, ki pred nas prinaša največjo novico v zgodovini človeka: Da je Kristus vstal od smrti, šel v nebo, v večnost, da bomo po njem po smrti vstali tudi mi, ko nas bo ta isti Kristus prijel za roko in nas peljal v večnost po poti, ki jo je pred nami prehodil On.

Rad bi zavpil s Pavlom besede, ki jih je z velikimi poudarki opremil sam apostol v današnjem berilu: »...da bi vedeli, kakšno je upanje, v katero vas je poklical, kakšno bogastvo veličastne njegove dediščine ... kako neizmerna velikost njegove moči do nas vernikov, kakšno je delo silne njegove moči, ki ga je storil v Kristusu, ko ga je obudil od mrtvih.«

Rad bi v vas zbudil čudenje; kako je mogoče, da je v samih začetkih vere, ki ni imela nobenih struktur, bila povsod preganjana, v času, ko je znala pisati zgolj peščica ljudi, nekdo po imenu Luka, zapisal Kristusovo pot na tak način, da v njej ne nehaš odkrivati zakladov simbolike, kot je današnji, na primer. Luka Evangelij začne v svetišču, z Zaharijem, ki je zaradi nevere onemel, konča pa ga z učenci, ki so polni vere v templju: »...z velikim veseljem ...hvalili in častili Boga«, kot smo slišali. Med Zaharijem na začetku Lukovega Evangelija in učenci na koncu se je »zgodil« Kristus, ki je »učencem odprl ušesa in um za poslušanje ter oči za gledanje«, kot pravi Silvano Fausti. Po analogiji bi lahko dodali, da brez Kristusa smrt pomeni propad in temo, nemost smisla, s Kristusom pa življenje spregovori in poimenuje vsako naše dejanje in se odpre »knjiga življenja«, kot je pisano v knjigi Razodetja, po kateri bomo sojeni »po svojih delih«. (Raz 20)

Kdor hoče vedeti, kakšna naj bodo naša dela, mu to v polnosti razlagajo evangeliji. Tudi današnji, v katerem pa je edina dejavnost apostolov ta, da so Gospodove priče, da poslušajo Njegovo Besedo in da Ga oznanjajo in hvalijo. In to smo lahko vsi in povsod: Priče - s svojim življenjem in zgledom, ko za nobeno, še tako mamljivo ponudbo, ne bomo prekršili niti najmanjše zapovedi; ko laži ne bomo delili na majhne, velike ali tiste z namenom višjega cilja; ko bomo šli prek sebe in lastno poveličevanje potopili v krstno vodo, ki je strup za vsakršno samopromocijo, takrat se bomo spet rodili v skupnosti, ki edina vodi v nebo. Prav skupnost je značilnost zadnjih odlomkov Lukovega evangelija. Žene se vrnejo v skupnost poročat, da so videle odprt grob, Peter, ki ne verjame, gre sicer sam do groba, a se takoj vrne v skupnost, dva učenca na poti v Emavs nagovori Vstali in » Še tisto uro sta vstala in se vrnila v Jeruzalem ter našla zbrane enajstere in tiste, ki so bili z njimi.«

Biti in živeti skupnost je tisto, po čemer smo Kristusovi; ali kot smo slišali na peto velikonočno nedeljo: »Ljubite se med seboj! Kakor sem vas jaz ljubil, se tudi vi ljubite med seboj. Po tem bodo vsi spoznali, da ste moji učenci, ako boste imeli ljubezen med seboj.«

In res. Po čem danes prepoznamo, da je nekdo kristjan? Križe na primer najdemo tako na rock koncertih, kot v modnih dodatkih ... Tako je res samo ljubezen tista, po kateri nas še lahko spoznajo. Ljubezen pa obstaja samo v skupnosti. Ni čudno, da gre v pekel vsak sam, v nebesa pa v skupnosti, kot pravi Aleksej Homjakov.

Seveda ni nič narobe, če ljubimo sami sebe, toda sami ne moremo vzpostaviti odnosa in odnosne ljubezni. Gotovo ni naključje, da Jezus v stavku: »Ljubi Gospoda, ... in svojega bližnjega kakor samega sebe.«, sebe postavi na zadnje mesto in vzpostavi notranjo hierarhijo. Najprej ljubi Boga, kot bi hotel reči, On je prvi s teboj ob tvojem stvarjenju in zadnji, tudi če te vsi zapustijo. Na drugem mestu je bližnji, ker te samo ljubezen z bližnjim lahko odreši, popravlja krmilo življenja, tolaži in obvezuje rane in svari pred napačnimi odločitvami, ko nastavlja zrcalo tvojim dejanjem. In nazadnje, ljubi tudi samega sebe, sicer boš težko ljubil drugega.

Teologi zagotavljajo, da ni bistvene razlike med nami, ki smo zdaj zbrani ob evharistični mizi in Jezusovimi učenci, ki so z Njim sedeli pri zadnji večerji. Po analogiji smo z učenci tudi mi danes blizu Betanije, naselja, ki ga Luka omenja samo dvakrat. Pred Jezusovim vhodom v mesto Jeruzalem in sedaj, pred vnebohodom, ki ga razlagalci prepoznajo kot njegov drugi vhod v mesto, ki ga poimenujejo novi ali nebeški Jeruzalem.

Prvi vhod v zemeljski Jeruzalem z njegovo smrtjo in vstajenjem predstavlja prvo poglavje vseh ljudi, naše grehe, ki pa jih je Gospod vzel nase, da bi mi lahko na novo zaživeli in ne izgubili smeri, ki jo je Gospod začrtal za vse nas, to je živeti v miru in veselju, z radostnim obrazom oznanjevati spreobrnjenje in odpuščenje grehov med vsemi narodi in blagoslavljati vse, kar nas obkroža, da bo v Kristusovi moči vse dobilo isto in eno samo smer, »kjer bomo vsi spremenjeni«, kot pravi Pavel v prvem pismu Korinčanom, »hipoma, kakor bi trenil z očesom, ob glasu poslednje trobente. Zadonela bo namreč in mrtvi bodo vstali nepropadljivi in mi bomo spremenjeni. Kajti to, kar je propadljivo, si mora obleči nepropadljivost, in kar je umrljivo, obleči neumrljivost.«

In obrisal bo vse solze z njihovih oči in smrti ne bo več, pa tudi žalovanja, vpitja in bolečine ne bo več. Kajti prejšnje je minilo.« (Raz 21)

Amen.