40. obletnica potresa v Benečiji in Reziji
Matjaž Merljak
Na današnji dan pred 40-imi leti (6. maja leta 1976) zvečer je Benečijo in Rezijo močno prizadel potres. Umrlo je tisoč ljudi, veliko je bilo ranjenih. Cele vasi so bile porušene. Ljudje so zapustili hiše in si niso upali več vrniti se vanje. Solidarnostna pomoč je prišla iz Italije, Slovenije in drugih evropskih držav ter z vsega sveta, še posebej iz tistih dežel, kjer so delali furlanski in beneški emigranti, ki so bili poznani po svoji poštenosti, delavnosti in navezanosti na rojstne kraje.
Deželni svetnik in politični tajnik zbirne stranke Slovencev v Italiji Slovenske skupnosti SSk Igor Gabrovec se je v torek, 3. maja 2016, v Rimu udeležil uvodne spominske pobude ob 40-letnici silovitega potresa.
V krajih, kjer zgodovinsko živi slovenska narodna skupnost, je potres prizadel mnogo vasi in naselij v Benečiji, Terski dolini, Reziji in Kanalski dolini, delno tudi kraje na Goriškem, predvsem v krminski občini. Obnova porušenega območja je terjala veliko dela, tako s strani prizadetega prebivalstva kot občin samih, pokrajin in dežele Furlanije Julijske krajine.
Obnova porušenih mest in vasi predstavlja sijajen primer hitrega in učinkovitega odzivanja prizadete skupnosti, ki je v najtežjem trenutku strnila svoje vrste, z lic pobrisala težke solze in se z vsemi močmi lotila obnovitvenih del. Državna in deželna politika sta takrat dokazali, da je sodelovanje možno in da je preseganje notranjih razprtij obvezno, zlasti ko gre za skupno kljubovanje izrednim razmeram.
V deželnem svetu Furlanije Julijske krajine je bil v tistem času za SSk Drago Štoka, ki se tragičnega potresa takole spominja: »Središče potresa je bilo v Karniji, blizu Humina, Glemone v furlanskem jeziku. (…) V deželnem svetu smo odprli novo poglavje. Od 6. maja dalje, vse tja do junija 1988, ko sem zapustil svetovalske klopi, je bil glavni predmet debat, odločanj, razprav in zakonov v bistvu le potres in vse, kar je njemu sledilo. Tudi problemi slovenske narodne skupnosti, njih postopnega in globalnega reševanja, so stopili v ozadje, so morali stopiti v ozadje pred tako veliko tragedijo, kot je bil potres in vse, kar je bilo z njim v zvezi. (…) Z vso naglico (zasedali smo praktično noč in dan) smo se lotili obnove potresnega področja. Ni bilo lahko, vsaj v začetku ne. Treba je bilo odločiti se za take posege, ki bodo res učinkoviti, pravočasni, takojšnji. (…) Obnova vasi pod Matajurjem je potekala mirno, potem ko smo v deželnem svetu zavzeli splošno stališče, da morajo vasi, naselja in zaselki ohraniti podobo, ki so jo imeli pred potresom. To je veljalo tudi za Kanalsko dolino in za gorate predele v Karniji. Popotresna obnova porušenih hiš, vasi tovarn, cerkva, gradov je trajala mesece, leta, ponekod tudi skoro desetletje. Toda Furlanija je bila končno le obnovljena tako, kot so si želeli prizadeti prebivalci, kot so si zamišljali strokovnjaki pravilnih pogledov in kot smo si zamišljali in hoteli tudi mi, deželni svetovalci, ki smo skušali vse svoje znanje in moči usmeriti le v korist prizadetega prebivalstva.«
Slovenska skupnost SSk se hvaležno spominja in klanja vsem, ki so sodelovali pri obnovi porušene Furlanije.
