Naša gostja: Majda Hostnik

| 13.04.2016, 14:01 Mateja Feltrin Novljan

V oddajo Naš gost sem tokrat povabila gospo, ki jo poznam in hkrati občudujem že vse življenje – upokojeno učiteljico Majdo Hostnik iz župnije Suha pri Škofji Loki, ki je velika v svoji preprostosti in srčnosti. Spomnim se vstopa v prvi razred in kančka pelina, ki me je prevzemal, ker nisem imela te sreče, da bi bila ona moja učiteljica; vedno je bilo lepo slišati žametno altovsko barvo njenega glasu, ki je dal župnijskemu zboru žlahten zven; nagovarjata me je njena toplina in prijaznost ob vsakem srečanju; v veliko veselje mi je bilo, ko sva bili nekaj let sodelavki in njeno delo z otroki sem od takrat še bolj cenila.

Vedno me je zanimalo, kje črpa moč, da zmore življenje, ki kot pravi sama, je tudi pesem, a ne samo pesem, živeti s takšno umirjenostjo in milino. Vedno je bila aktivna v domači župniji, vrsto let kot pevka, zadnja leta pa pripravlja različne delavnice za otroke, veliko dobrega naredi za misijone in druge ljudi v stiski. Družina je temelj, na katerem gradi in iz katerega živi. Z možem Janezom sta poročena že štirideset let, a kljub temu sta se odločila za to, da se vključita v zakonsko skupino, ki kot pravi Majda, bi jo privoščila vsakemu paru. Rada se poigra s kamni, kar opazi vsak obiskovalec, saj njene umetnine krasijo lep dom, hišo, v kateri sta si dva sinova, Gregor in Jernej, ustvarila že svojo družino, Tomaž še študira, sin Janez, ki nosi ime po svojem očetu, pa z družino živi na ženinem domu. Pri njih je doma tudi glasba, saj so trije od štirih sinov, svoj poklic zapisali tej umetnosti.

Srčna učiteljica, s pokončno hrbetnico

Težko je zapustila šolo, ko je prišel čas upokojitve, saj je imela poklic, ki ga je opravljala skoraj osemintrideset let na OŠ Cvetka Golarja v Škofji Loki izredno rada. Vedno je imela jasna načela in pokončno držo, to so spoštovali tudi njeni nadrejeni, kolegice in kolegi, predvsem pa starši in njihovi otroci, ki so ji bili zaupani. Prav zato se je zaradi obiskovanja svete maše in petja na koru v časih, ko so kolegice in kolegi na skrivaj pošiljali otroke v Cerkev in k verouku, pri takratni ravnateljici zagovarjala le enkrat. „Učitelji, moji kolegi, tisti, ki so bili v sebi verni, so otroke na skrivaj pošiljali k verouku, sami pa niso hodili k maši in obredom. Jaz se s tem pravzaprav takrat kot mlada, polna idej sploh nisem ukvarjala in zame to sploh ni predstavljalo nobenega problema. Želala sem si, da bi otroke navdušila za šolo, jim pripravila prijetno okolje, v katerem bi jih lahko čim več naučili. Vedno sem mislila, ko so mi bili zaupani, da sem njihova druga mama. Res pa je, da so se nekateri na partijskih sestankih, ukvarjali z mano. Po letu ali dveh, odkar sem nastopila službo, me je takratna ravnateljica poklicana na zagovor in rekla: „Ja, veš, to se pa ne spodobi, da učitelj hodi v cerkev, da poješ na koru, vsi to vedo. Učitelj mora imeti jasno mišljenje, prepričanje.“ Kot iz topa sem ustrelila, da jaz pač imam jasno prepričanje. Prav hitro sva zaključili pogovor in od takrat naprej me niso več klicali. Najbrž so se še pogovarjali o meni, ker vem, da so se tudi otroci; moji učenci prepirali z učenci sosednjega razreda, ki so trdili, da me bodo vrgli iz šole, zato, ker hodim k maši, moji pa so odgovorili, da me ne bodo, ker sem prijazna in dobra. To sem izvedela res malo preden sem šla v pokoj. Potem so se pa stvari kmalu spremenile in ni bilo več tako narobe, če so tudi starši vedeli za to, da hodiš v cerkev ali pa da poješ na koru in zadnjih dvajsetih letih se je vse tako spremenilo, da smo mamam pripravljali prireditve za materinski dan, namesto za dan žena, da sem lahko otrokom več kot deset let pripravila Miklavževo presenečenje, da smo se ob praznikih, ki so postali celo državni, pogovarjali, o njih zapeli kakšno pesem. Veliko se je spremenilo na bolje in želim, da bi tako tudi ostalo.“

Upokojenska leta preživlja zelo aktivno

Šolo še vedno pogreša, a časa za vse, kar bi rada postorila sedaj, ko je v pokoju, ji seveda zmanjkuje. „Rada imam vrt, a letos me misel nanj bolj preganja kot razveseljuje, saj me čaka še toliko dela,“ pove z nasmehom. Sedaj pazi tri najmlajše vnuke, ker se čuti odgovorna za to, da jih pripravi za vstop v šolo, imajo pravo vrtičkarsko malo šolo. A življenje je sklenjen krog in to doživlja tudi Majda. Popoldne namreč skrbi za ostarelo mamo. Pred pol leta je izgubila očeta, ki ga sedaj zelo pogreša, saj sta imela zelo trdno vez - vedno je bil njena opora in pomoč. Močno družinsko vez pa ob skrbi za ostarelo mamo čuti tudi z bratom in njegovo družino, saj si skrb in delo porazdelijo.

Pogovor z gospo Majdo je vedno prijeten, sama pa je vedno vesela tudi srečanj z nekdanjimi učenkami in učenci: „Za učiteljico ni lepše nagrade za delo kot to, da te otrok, ki si ga učil in je medtem že odrasel, pozdravi, se celo ustavi in pove, kaj dela sedaj.“ Upam, da jo bodo tudi po tem pogovoru in zaradi tega pogovora še bolj veselo ogovorili.