Umivanje nog
Umivanje nog
Jože Bartolj
V velikem tednu smo. Najtehtnejši in najpomembnejši dogodki krščanstva so pred vrati. Najprej daritev ljubezni do konca, zatem trpljenje in smrt. Nato za smrtjo vstajenje. Gre za skrivnost, ki je brez daru vere ne moremo dojeti. O tem nam priča množica judov, ki želi Jezusa videti v družbi obujenega Lazarja v Betaniji šest dni pred pasho (Jn 12, 1-12).
In kljub temu, da so mrtvi obujeni, da hodijo in pričujejo, se v očeh tistih, ki ne verujejo, nič ne spremeni. Kujejo načrte in hodijo po svojih krivičnih potih naprej.
Na Radiu Ognjišče smo imeli v preteklem tednu radijski misijon. Odmevi so zelo dobri. Tisti, ki so odprli srca in jih očistili, so lahko poglobili svojo vero in se pripravili na vredno praznovanje Velike noči. Spodbuda vedno dobro dene, še posebej v letu usmiljenja. Naj se tisti vzklik: „Spreobrni se in veruj evangeliju“, uresniči v življenju. Spreobrnjenje zahteva, da se odpremo ljubezni, da spoznamo svoje napake, jih obžalujejo in popravimo. Spreobrnjenje zahteva tudi, da se spustimo iz višin lastne oholosti in napuha in pristanemo ob Jezusovi strani.
Evangelist Janez v trinajstem poglavju piše: »Ker je Jezus vedel, da mu je Oče dal vse v roke in da je prišel od Boga in odhaja k Bogu, je vstal od večerje, odložil vrhnje oblačilo, vzel platno in se z njim opasal. Nato je vlil vode v umivalnik in začel učencem umivati noge in jih brisati s platnom, s katerim je bil opasan.« (Jn 13, 3-5)
Ob tem sem pomislil, kako bi bilo, če bi direktorji podjetij, kdaj umili noge svojim delavcem? Če bi uradniki na upravnih enotah umili noge občanom? Ali če bi ministri vlade namesto dolgotrajnega sestankovanja odšli na ulice in umivali noge državljanom? Ste kdaj pomislili, da bi vi umili noge nekomu, s katerim sta že dolgo v slabših odnosih? Bi se lahko spustili iz višav svoje pomembnosti in opravili strežniško delo. Zdi se mi, da nam velikokrat manjka pristne ljubezni do sočloveka, ki lahko marsikaj ozdravi, popravi in razume.
Če se zmoremo skloniti pred sočlovekom, se na nek način ponižati toliko, da pred njim pokleknemo in mu umijemo nogo, vzamemo Jezusov zgled, do kje naj seže ljubezen, zares. S tem tudi zrelativiziramo poklicne in ostale vloge, ki jih igramo in postanemo zgolj in samo ljudje. To pa nas med drugim pripelje tudi do krščanskega socialnega nauka, kjer je na prvem mestu človek.
In kakor je težko pasti pred nekom pred kolena in mu želeti umiti noge, je za nekatere še težje, pustiti, da bi to strežniško dejanje njim nekdo opravil. Že apostol Peter je imel s tem težavo. „Gospod, ti mi noge umivaš?“ (Jn 13, 6). Ni torej vse v tem, da se nekdo pred teboj poniža, ampak je potrebna tudi odprtost, da to sprejmem. Sprejmem to, za kar Jezus pri zadnji večerji pravi, da zdaj še ne razumem. Ko enkrat sprejmem Jezusovo umivanje nog, tedaj me lahko njegova odrešenjska ljubezen preoblikuje. In to je trenutek, ko občutim za svojo notranjo dolžnost, nujnost, da posnemam Jezusa v njegovem služenju in darovanju. Tako se mora začeti proces spreobrnjenja, ko sem pripravljen spremeniti samega sebe zato, ker je Kristus dal življenje zame. In takó sem tudi jaz dolžan dati življenje za brate. (1Jn 3,16)
No, vatikanska kongregacija za bogoslužje je na željo papeža Frančiška letos januarja storila korak naprej tudi v bogoslužju. Izdala je namreč dekret o spremembi obreda umivanja nog na Veliki četrtek. Do sedaj je veljalo, da so pri obredu umivanja nog lahko sodelovali samo moški in fantje, z novim dekretom pa bodo umivanja nog lahko deležni vsi člani Božjega ljudstva.
Spomnimo se, da je papež Frančišek že umival noge mladostnim prestopnikom, zapornikom, brezdomcem, ljudem iz obrobja. Zdaj se to preko obrednika seli v bogoslužje vse Cerkve. „Zgled sem vam dal (Jn 13,15) ...“, beremo.
Duhovnik bo lahko izbral skupino vernikov, ki bo predstavljala raznolikost in edinost Božjega ljudstva. Ta skupina bo zdaj sestavljena iz moških in žensk ter temu primerno iz mladih in ostarelih, zdravih in bolnih, klerikov, posvečenih in laikov.
Papež Frančišk je še zapisal, da je o tem že dolgo razmišljal. Njegov namen je izboljšati obred, da bi se v polnosti izrazil smisel Jezusovih dejanj med zadnjo večerjo, njegovo darovanje, ljubezen do konca. Do vseh!
Kakšno bogastvo simbolike. Zato imam rad Veliki četrtek. V njegovi luči zasveti Velika noč s še močnejšo svetlobo.
