Papež za Asia Times o Kitajski
Cerkev po svetu | Marta Jerebič
Kitajska 8. februarja praznuje novo leto. Papež Frančišek je ob tej priložnosti dal intervju za spletni časopis Asia Times. S svetim očetom se je 28. januarja v Vatikanu pogovarjal priznani italijanski sinolog in časnikar Francesco Sisci. Gre za prvi intervju, v katerem je papež govoril o Kitajski, in sicer bolj kot o verskih ali političnih zadevah o širše kulturnih in filozofskih vprašanjih. Spregovoril je o vsakdanjih skrbeh Kitajcev, ki zadevajo družino, težave pri razumevanju zahodnega sveta in obratno, njihov občutek krivde zaradi preteklih izkušenj itd. Ob novem letu jim je zaželel, da bi se vedno zavedali, da so velik narod, da imajo mogočno zgodovino modrosti in da lahko svetu veliko ponudijo. Svet pa je spodbudil, naj se ne boji hitrega kitajskega vzpona.
Papež Frančišek je dejal, da je bila Kitajska zanj vedno veličastna dežela, veličastna kultura z neizčrpno modrostjo. »Ko sem bil še deček, je imelo vse, kar sem o Kitajski prebral, zmožnost, da je navdihnilo moje občudovanje. Kitajsko občudujem,« je poudaril sveti oče.
Ta država se sedaj prvič v svoji zgodovini odpira svetu. S tem pa se rojevajo novi izzivi zanjo in za svet. Frančišek ob tem pravi, da občutek strahu ni nikoli dober svetovalec. Vsakdo ima v sebi sposobnost, da najde poti sobivanja, spoštovanja in vzajemnega občudovanja. Jasno je, da toliko kulture, modrosti in tehničnega znanja ne more ostati zaprto znotraj ene države, temveč teži k razširitvi. Ta izziv je nujno treba sprejeti in iskati ravnovesje miru. Srečanje pa se po papeževih besedah lahko doseže le z dialogom. To pomeni hoditi skupaj, ne glede na to, če se strinjamo ali ne, pomeni graditi. Dialog ne predstavlja sklepanja kompromisov, ne pomeni preprosto razdeliti torte na dve polovici. Torta namreč predstavlja človeštvo, katerega se ne sme razrezati na majhne kose.
V zadnjih desetletjih je Kitajska izkusila neprimerljive tragedije. Med drugim je s politiko enega otroka žrtvovala svoje otroke, kar je povzročilo resne rane, občutek praznine in globoko potrebo po spravi s samim seboj in odpuščanju. To mora biti zelo boleče, je pripomnil sveti oče. A zgodovina naroda je vedno pot. Ljudje včasih hodijo hitro, drugič počasi, včasih se ustavijo, drugič zgrešijo pot in morajo iti nato nekoliko nazaj. A tudi kadar se zgodi to, ni zaskrbljujoče, saj gre zgodovina naprej. Zdravo pa je prevzeti odgovornost za svojo pot. Tako ne ostane grenkoba, ampak mir. Sprava z lastno zgodovino, z uspehi in napakami, prinese zrelost in rast. Zato je za osebo zdravo tudi, da je sama s seboj usmiljena, je dejal papež in dodal, da veliko bogastvo Kitajske danes temelji v gledanju na prihodnost iz sedanjosti, ki pa jo krepi spomin na njeno kulturno preteklost.
