Deklaracija za mir med mirovništvom in veleizdajo

Slovenija 07. 02. 2016, 10:34 Tone Gorjup

Liberalnodemokratska stranka in SDP - kasnejša Združena lista sta pred petindvajsetimi leti predstavili javnosti tako imenovano »Deklaracijo za mir«. Objavljena je bila v času polemičnih parlamentarnih razprav o obrambnih zakonih in je v celoti izzvenela kot jasno nasprotovanje oblikovanju slovenske vojske. Večer pred 25. obletnico tega dogodka je Združenje za vrednote slovenske osamosvojitve pripravilo okroglo mizo, na kateri so poudarili, da ob morebitni uresničitvi omenjene deklaracije, verjetno letos ne bi mogli praznovati 25 let samostojne in neodvisne Slovenije.

Tako imenovano Deklaracijo za mir sta javnosti 6. februarja 1991 (nekateri navajajo da je bilo to 7. februarja) predstavili LDS in SDP. V uvodnem delu so pobudniki deklaracije zapisali: »Oboroževanje ne prinaša varnosti. Najnovejši primeri v svetu in v Jugoslaviji to samo potrjujejo. Vlaganje v vojaški kompleks je slepa ulica, ki zmanjšuje možnosti za politiko nenasilnega razreševanja političnih sporov, znotraj posameznih držav pa pomeni stalno grožnjo demokratični ureditvi. Oboroževanje je jama brez dna, ki zlasti v manj razvitih državah oziroma v državah v razvojni krizi, pomeni neznosno obremenitev za gospodarstvo.« V njej je še pisalo, da bi vojaški spopad na slovenskem ozemlju za Slovenijo pomenil katastrofo. Med podpisniki so bili številni strankarski prvaki in javni delavci, med drugim Janez Drnovšek, Ciril Ribičič, Jožef Školč in Jože Mencinger. Deklaracijo so podpisali tudi štirje člani vrhovnega poveljstva oziroma predsedstva Slovenije: Milan Kučan, Dušan Plut, Ciril Zlobec in Matjaž Kmecl. Deklaracija je vnesla v slovensko javnost, še posebej v njene obrambne strukture, veliko zmedo. V skladu z njenim besedilom namreč noben član slovenskega predsedstva, razen Ivana Omana ni želel obiskati nobene od vpoklicanih enot TO, ki so se v naslednjih mesecih pripravljale na obrambo slovenske države. Obenem je bila nekaj mesecev pred usodnim dnevom odločitve dejanska možnost osamosvojitve zelo majhna, saj sta opozicijski stranki LDS in SDP ob podpori dela Zelenih nasprotovali slovenski obrambni zakonodaji ter vojaškemu proračunu.

Ob 25. obletnici deklaracije za mir je želelo Združenje za vrednote slovenske osamosvojitve opozoriti tudi na to plat naše poti k samostojnosti, zato je pripravilo okroglo mizo, na kateri so spregovorili takratna ministra za obrambo in za notranje zadeve Janez Janša in Igor Bavčar ter poveljnik 1. specialne brigade Moris Tone Krkovič. Janša je Deklaracijo za mir iz februarja 1991 poimenoval "deklaracija za hitro, enostransko razorožitev Slovenske vojske". Omenjeno deklaracijo je Janša skupaj z razorožitvijo Teritorialne obrambe in primeri oviranja med osamosvojitveno vojno uvrstil med tri glavne kampanje, katerih namen je bil preprečiti realno osamosvojitev. Spomnil je, da je Jože Pučnik deklaracijo označil za veleizdajo. Osrednja zahteva je bila deklaracije, da naj bi bil v novi slovenski ustavi zapisan tako imenovani mirovni člen, ki se naj bi glasil: Slovenija je demilitarizirana država. Prehodno obdobje, ki je potrebno, pa naj bi se uredilo z ustavnim zakonom. Med podpisniki so bili številni strankarski prvaki in javni delavci, pa tudi večji del predsedstva Slovenije - vrhovnega poveljstva obrambnih sil. Deklaracija je oboroževanje Slovenije prepoznala kot zgrešeno pot, ki ne prinaša nobene rešitve, lastno vojsko pa kot nepotrebno. "Če bi deklaracijo podpisali mirovniki ali podmladki strank, bi jo lahko razumeli tudi kot del procesa demokratizacije. Ker pa so jo podpisali štirje od petih članov predsedstva, je ni mogoče drugače razumeti kot veleizdajo," je še ocenil Janša. Spregovorila sta tudi Igor Bavčar in Tone Krkovič. Po njuni oceni je bila deklaracija za mir namenjena rušenju obrambnih priprav na osamosvojitev.