Vreli lonec sovražnega govora

Komentar tedna | 26.02.2016, 14:39 Petra Stopar

Ni se še polegel prah ob ideološkem boju okrog decembrskega družinskega referenduma, pa Slovenci že z vsemi štirimi silimo v nov ideološki spopad, v nov ideološki lonec, ki vre na ognju sovražnega govora. V tem loncu najdemo vse: od begunske krize, protestov, žičnate ograje, pa vse do molitve na javnem mestu za nerojene otroke … Vse je v istem loncu in se počasi, a vztrajno kuha, občasno zavre in tudi prekipi …

Zdi se, da slovenski človek brez ideologije ne zna več živeti. Da jo potrebuje kot vsakodnevni kruh. Ali smo res tako ranjeni in zamegljeni, da ne znamo več nobenega problema v naši deželi razrešiti brez ideološkega predznaka? Priznam, da ne razumem slovenske duše, zakaj vedno znova in znova s takšno lahkoto in banalnostjo zapade v ideološki boj. Zakaj gostilniške debate čez noč postanejo resnica, protestniki nestrpneži in traktoristi, njihovi nasprotniki največji človekoljubi, vsi begunci pa posiljevalci in morilci?

Razumem pa tiste, ki nas v to vedno znova in znova silijo. To so v veliki meri politiki, pa ne vsi, da ne bo pomote. To je temeljna laž, da je za vse v Sloveniji kriva politika. Kriva je neodgovorna politika, politika, ki to ni, ampak je, namesto dela za skupno dobro, delo za svoje interese. Takšna politika nas sili v ideološki boj, ker ji ni mar za vsebino, ker je v resnici sploh nima. Odgovorna politika bi se torej morala ukvarjati z razlogi sovražnega govora ali kršenja človekovih pravic, ne pa, da namesto tega izjavlja, da sta molitev na javnem mestu ali pa strah državljanov pred migranti že sovražni govor? Na kakšni osnovi lahko to argumentira? Na vsebinski zagotovo ne, ampak na izrazito ideološki. S kakšnimi argumenti postavljajo molitev v javnosti in proteste državljanov pod skupni imenovalec sovražnega govora? Mogoče z argumentom vesti ali pa njihove velikega altruizma in skrbi za uboge? Dvomim. Ne verjamem. Če bi to bil namreč njihov resnični motiv, potem bi v tem loncu sovražnega govora, moral imeti svoje mesto tudi sovražen govor proti kristjanom v Sloveniji. Prav tako v loncu ne sme manjkati kršenje temeljnih človekovih pravic, ki jim država brez sramu asistira na področju sodstva, nerazumljive birokracije, kraje premoženja in suženjskega odnosa do delavcev. Pa tega v tem loncu ni. A se še spominjate izpadov, celo direktnih pozivov k pobojem kristjanov, ki smo jim bili priča, še ne tako daleč nazaj. Prehude so besede, da bi jih ponavljal, pa čeprav so bile izrečene javno, celo na naši televiziji, da samo omenim izjavo, da je v Hudi jami znova prostor.

Če bi bilo tudi to v Sloveniji spoznano za sovražni govor, bi celo verjel nekaterim političnim strankam in medijem, ki jih tako skrbi pojav sovražnega govora, da mislijo iskreno. In ko se bo v prvem poročilu katere od slovenskih civilno družbenih organizacij, ki se imajo za varuhe človekovih pravic in izvajajo monitoring, kot se temu strokovne reče, poleg Romov, istospolno usmerjenih, migrantov in muslimanov, znašli tudi kristjani, bom verjel, da jim v resnici gre za človekove pravice. Sprašujem se, kakšne naprave imajo, da spregledajo poziv k poboju, zaznajo pa, da je molitev pred bolnišnico sovražni govor?

Prvi člen temeljnega dokumenta o človekovih pravicah, Splošne deklaracije o človekovih pravicah, ki ga je Organizacija združenih narodov sprejela že davnega leta 1948, kot skupen ideal vseh ljudstev in kultur z namenom zaščite človekovega dostojanstva se glasi: »Vsi ljudje se rodijo svobodni in imajo enako dostojanstvo in enake pravice. Obdarjeni so z razumom in vestjo in bi morali drug z drugim ravnati kakor bratje.«

Razum in vest sta torej tista, ki sta temeljna razsodnika človekovih pravic in njegovega dostojanstva. Koliko razuma, da vesti sploh ne omenjam, je v slovenski debati o človekovih pravicah in sovražnem govoru? Žal zelo, zalo malo. In če se že kje pojavita sta v istem trenutku potlačena in označena za staro in nepotrebno šaro. Če bi ju Slovenci uporabljali in se sklicevali na razum in vest, bi glede sovražnega govora in sistematičnega kršenja človekovih pravic najprej razčistili na zgodovinski ravni. In ker tega še vedno nismo naredili sem prepričan, da ne bomo znali prav ravnati tudi ob sodobnih izzivih migrantske krize. Kako pa naj v beguncu iz Sirije ali Iraka, ki trka na naša vrata spoznamo brata, če brata ne spoznamo v beguncu iz sosednje ali pa iz moje vasi, ki je moral pred petdesetimi leti bežati pred smrtjo v sosednjo Avstrijo? Kako naj danes v svoje domove sprejmemo tujca, če pred petdesetimi leti nismo Slovenca, ki ga je politična kupčija velesil vrnila v Slovenijo, kjer ga je namesto odprte dlani čakalo taborišče in prazna jama …

Najprej moramo torej znati pomesti pred svojim pragom, šele potem bomo znali z razumom in vestjo pristopiti do begunca, ki je potreben naše pomoči. V tem kontekstu si ne smemo dovoliti, da nas ponovno speljejo na ideološko drsalnico, kjer tudi nam kristjanom prevečkrat spodrsne.

Odgovorna politika in mediji bi nam pri tem morali biti v oporo, žal pa imam vtis, da delajo ravno obratno. A mislite, da je zgolj slučaj, da govorimo o molitvi kot o sovražnem govoru, ravno v trenutku protestov in migrantske krize? Te naivne drže se moramo otepati in skušati ravnati odgovorno in konstruktivno.

Isti, če ne še večji kot problem od beguncev v Sloveniji, je problem nenehnega ideološkega boja med nami. Slednje nas duši in odmika od realnosti ter reševanja problemov. In več kot očitno je, da nas v to godljo nekdo vedno znova in znova potiska. Tudi zato je lahko ideja novega Demosa, ki jo je moč zaznati tudi eden od pozitivnih signalov, da enkrat za vselej, namesto ideoloških loncev, ki neprestano prekipevajo, na mizo postavimo rešitve, ki bodo temeljile na razumu in vesti. Upam, da ta ideja ni zgolj posledica pomladnega prebujanja narave.