Staroselci v Mehiki
VIDEO: Papež v Mehiki 3. dan – maša za staroselce in srečanje z družinami
Cerkev po svetu Marta Jerebič
Papež Frančišek je danes obiskal najjužnejšo in najrevnejšo mehiško zvezno državo, Ciapas, ki je med drugim vstopna točka za številne migrante iz Srednje Amerike, ki želijo priti v ZDA. Hkrati v Ciapasu živi večina staroselskih prebivalcev Mehike. Uradno je tam priznanih 12 etničnih skupin, med njimi pa je večina potomcev majev. Mehiška zgodovina v glavnem pomni podjarmljenje teh prebivalcev z občasnimi upori. Zadnji je bil leta 1994, ki se je končal z nekaj novimi pravicami za staroselce. Papež je v kraju San Cristóbal de Las Casas zanje daroval sveto mašo. V pridigi je prosil odpuščanje za njihovo izključevanje iz družbe in poudaril, da jih svet potrebuje.
Papež odločno podprl družino, ki temelji na zakonski zvezi moža in žene
V Tuxtli Gutiérrezu, ki je glavno mesto zvezne države Chiapas, je v ponedeljek zvečer potekalo srečanje z družinami. Papeža je na stadionu pričakalo vsaj 50 tisoč ljudi. Med srečanjem je dvesto zakonskih parov, ki praznujejo petdeseto obletnico poroke, obnovilo svoje zakonske obljube. Papež je najprej prisluhnil štirim pričevanjem. Humberto in Claudia sta civilno poročen par, imata enega sina, Claudia pa je ločenka in ima iz prvega zakona tri otroke; Beatriz je mama samohranilka; Manuel je štirinajstletnik in invalid; ob koncu sta svojo življenjsko zgodbo predstavila še Aniceto Hernández in Criselda Roblero, poročena več kot petdeset let in starša petih otrok. Papež pa se je v dolgem nagovoru zavzel za zaščito zakonske zveze moža in žene ter poudaril, da bi jo vsi morali varovati.
Papež Frančišek je v nagovoru odločno podprl zakonsko zvezo moža in žene. »Danes je družina na različnih področjih oslabljena in postavljena pod vprašaj, kot da bi mislili, da je preživeta in nesposobna najti svoje mesto v družbi. Slednja namreč z izgovorom modernosti vedno bolj podpira sistem, ki temelji na modelu osamitve«, je bil odločen Frančišek.
Seveda se sveti oče zaveda, da ni vedno lahko živeti v družini; še več: pogosto je naporno in boleče, vendar pa kot za družbo po papeževih besedah velja tudi za družino: »Raje imam ranjeno družino, ki si vsak dan prizadeva povezovati v ljubezni, kakor pa družbo, ki je bolna zaradi zaprtosti vase in lagodnosti iz strahu, da bi morala ljubiti. Raje imam družino, ki vedno znova poskuša na novo začeti, kakor pa družbo, ki je narcistična in obsedena z razkošjem in lagodnostjo. Raje imam družino z utrujenim obrazom zaradi žrtev kakor pa našminkane obraze, ki ne poznajo nežnosti in ne sočutja.«
Sicer pa se je papež v nagovoru navezal na pričevanja družin in poudaril, da lahko revščina ogrozi ne le naš želodec, ampak tudi dušo, saj nam jemlje pogum in moč ter nas vabi, da bi izbrali napačne poti. Papež je opozoril na še eno negotovost, ki je lahko zelo nevarna, saj izvira iz osamljenosti in osamitve. Osamitev pa je vedno slab svetovalec.
»Velikokrat je naša največja skušnjava, ta, da bi ostali sami; ta drža, pa je daleč od tega, da bi nam dala pogum, saj nam osuši dušo,« je poudaril sveti oče, zatem pa izpostavil nekaj načinov, kako se boriti proti temu. Enega od teh načinov predstavljajo zakoni, ki varujejo in zagotavljajo osnovo, da lahko vsaka družina in vsak človek rasteta preko izobraževanja in dostojnega dela. O drugem načinu pa sta spregovorila Humberto in Claudia, ki sta rekla, da sta Božjo ljubezen, ki sta jo sama doživela, poskušala s služenjem in pomočjo posredovati drugim. Zakoni in osebno prizadevanje sta dobri poti, da zlomimo spiralo negotovosti, je še prepričan sveti oče, ki je vse mehiške družine zaupal Guadalupski Materi Božji.
Papež Frančišek se je zatem odpravil v tamkajšnjo katedralo, kjer ga je pričakalo veliko ostarelih in bolnikov, da bi jih blagoslovil. Ljubeče jih je pozdravljal in objemal ter z njimi izmenjal nekaj besed.
"Skupaj bomo molili za naše bolnike. Jezusu namreč pomagajo nositi del križa. Molimo, da bi jih Jezus okrepil in potolažil. Devico, našo Mater, pa prosimo, naj skrbi zanje in njihovim srcem nakloni obilo miru," je dejal papež.
Pred odhodom iz katedrale pa je ponovil svojo znano prošnjo: Molite zame! Šlo je za zelo kratek, a ganljiv obisk, s katerim je papež znova želel biti med ljudmi z obrobja družbe.
Papež staroselce prosil odpuščanja za njihovo izključevanje iz družbe
V občinskem športnem centru se je zbralo približno 100 tisoč staroselcev. Bogoslužje je potekalo v španskem jeziku, berila in prošnje pa so bila prvič v zgodovini tudi v treh indijanskih jezikih. Sveti oče je ob tem razglasil dekret, s katerim dovoljuje uporabo staroselskih jezikov med liturgijo, tudi sam je pridigo začel v jeziku tsotsil.
Staroselsko prebivalstvo živi v izjemni revščini, velika večina nima dostopa do pitne vode, njihovo ozemlje pa je zvezna vlada večkrat zaplenila. Indijanci, ki živijo v mestih so pogosto žrtve rasizma, težko dobijo dostojno delo in pogosto nimajo dostopa do osnovne zdravstvene oskrbe.
Kot je v pridigi dejal papež, so bili ti prebivalci velikokrat sistematično in strukturno nerazumljeni in izključeni iz družbe. Nekateri so imeli njihove vrednote, kulturo in izročilo za manjvredne. Drugi, očarani nad oblastjo, denarjem in tržnimi zakoni, so jih oropali njihove zemlje in vanjo posegali tako, da so povzročili onesnaženje.
“Kako žalostno! Kako dobro bi nam delo spraševanje vesti in da bi se naučili reči: odpuščam! Današnji svet, oropan zaradi kulture metanja proč, vas potrebuje!«
»Za mlade današnjega časa, ki so izpostavljeni kulturi, ki poskuša odpraviti vse kulturno bogastvo in značilnosti ter svet napraviti homogen, je nujno, da se ne izgubi modrost njihovih prednikov. Današnji svet, ujet v pragmatizem, se mora znova naučiti vrednote zastonjskosti!«
Papež je še dejal, da se lahko ob današnjih okoljskih krizah lahko veliko naučimo od staroselcev, ki znajo živeti v harmoniji z naravo, ki jo spoštujejo kot vir hrane, skupni dom in oltar človeške razdelitve.
