Stari maček med alpinisti

| 27.01.2016, 16:06 Blaž Lesnik

Slovenci smo podalpski narod, z gorami je prepletena naša zgodovina in tudi danes s planinstvom diha veliko naših ljudi. Gotovo ste tudi že slišali za rek: dober alpinist je star alpinist. Danes je naš gost: Stari maček med alpinisti: Anton Sazonov z vzdevkom, ki se ga je prijel, ko ga je nek prijatelj nenadoma poklical »Tonač«. Obrnil se je, odvzal in od takrat naprej ga nekateri poznajo samo pod tem vzdevkom.

Anton Sazonov Tonač je alpinist, turni smučar, gorski reševalec pa tudi hudomušen, skromen in iskriv sogovornik. Bil je na prvih himalajskih odpravah iz časov zlate klasične dobe slovenskega vzpona alpinizma v svetovni vrh. Bil je soplezalec številnih, zdaj že pokojnih vrhunskih alpinistov ali vodij odprav v tuja gorstva.

V najlepšem spominu mu ostaja prva odprava na Spitzberge (Svalbard). »Mislili smo, da bo z nami starejši alpinist, ki bi bil naš vodja, a vsi so bili prezaposleni v svojih službah. Tako so na planinski zvezi mene določili za vodjo odprave. Malo mi je bilo neprijetno, malo me je bilo strah, kako bo šlo. Vsi udeleženci smo bili enakih let, enakih izkušenj. Sicer posebne višine tam ni, a vzpon se začne na nadmorski višini nič, v svetu večnega snega in ledu pa vladajo tudi posebne razmere«, razlaga Tonač, ki se spominja, kako je ob polnoči sonce sijalo iz severa, ob dvanajstih (opoldne) pa z juga. Pol leta je tam »večen dan«, sonce sije ves čas, razen ko se je nebo pooblačilo in je začelo snežiti. »Takrat smo čemeli v šotorih. S pokojnim kolegom sva naredila iglu, v katerem sva prebila tri dni snežnega meteža. To je bila zame res najlepša odprava, ker smo bili vsi malo prestrašeni, kako bo, skupaj smo držali. Vedeli smo, če bi se med seboj kregat, to ne bi bilo dobro...«

Prva zimska ponovitev Čopovega stebra je trojici uspela v izrednih razmerah

Pisalo se je leto 1968. Po številnih poskusih domačih pa tudi tujih navez se je v steno v sončnem zimskem vremenu odpravila trojica: Stane Belak-Šrauf, Aleš Kunaver in Tone Sazonov. A zgodil se je vremenski obrat z močnim sneženjem. Alpinisti so ostali ujeti v steni, v tem času je zapadlo dva metra snega, bili so brez hrane, a so se vseeno sami prebili čez Čopa ter zlezli iz stene. Tam pa jih je ob pogledu proti Vodnikovemu domu čakalo presenečenje: velika množica reševalcev - kolegov, ki so jim prišli na pomoč.

Danes Tonač pogosto razmišlja o tem vzponu: »Dobri prijatelji smo bili. Ujeli pa smo se tudi po temperamentu. Aleš je bil razumski, realist, Šrauf kolerik, eksploziven, vedno pripravljen na akcijo. Jaz pa sem deloval nekako umirjeno. V vsaki situaciji sem našel kakšno humoristično opazko, tako da so se temperamentni umirili, uskladili in ni prišlo do kakšnih neumnih dejanj.«

Na zimskem tečaju turne smuke spoznal svojo bodočo ženo

Po mnogih alpinističnih in življenjskih izkušnjah je na Komni spoznal svojo boljšo polovico. Pri 53-ih letih. Pravzaprav se je bistveno zgodilo ob bolniški postelji. Danes imata z ženo dve odrasli hčerki. Naš gost je delil tudi spomine na leto 1959, ko je Ljubljano obiskal Louis Armstrong in pošteno zamujal na svoj koncert, a množica obiskovalcev, med njimi tudi Tonač, se ni pustila odgnati in je glasbenika z njegovo skupino čakala in dočakala ob enih ponoči.