Jerica Steklasa: Ko je šlo na talentih zares, sem dala vse od sebe

Slovenija | 07.01.2016, 18:01 Nataša Ličen

Ko je bila Jerica Steklasa pred leti na začetku svoje študijske poti na Dunaju smo jo prvič gostili pred našim mikrofonom. Javnosti je postala bolj znana z nastopom v lanski oddaji talentov na komercialni televiziji. Takoj je opozorila nase z izdelanim glasom in samozavestjo na odru. Njen uspeh seveda ni naključje, je plod trdega dela in velike ljubezni do petja. Za Jerico je že nekaj letno izobraževanje v prestolnici klasične glasbe, na Dunaju, in več pomembnih gostovanj na tujih glasbenih odrih, tudi v teatru Independent Theatre Sydney.

Nastop na talentih me je prijetno presenetil

V Dijaško oddajo smo Jerico Steklasa znova povabili prav zaradi njene izkušnje na televiziji, pogovarjali smo se o njej sorodnih mladih talentih in o svetu opere, v katerega želijo stopiti mnogi, zato velja precejšnja konkurenca, ter seveda o njeni prihodnosti in načrtih.

Jerica: »Za nastop na talentih sem se odločila zaradi želje približati operno petje in klasično glasbo širši javnosti. S petjem na omenjenem »šovu« sem dosegla svoj namen in vesela sem, da sem prišla tako daleč, vse do finalnega nastopa. Opažam, da se za tovrstno glasbo odloča vse več mladih, tudi za študij opernega oz. klasičnega petja. Upam, da so ljudje začutili mojo strast do petja. Hvaležna sem vsem, ki so glasovali in navijali zame. Poučno je bilo dogajanje v ozadju, veliko sem se naučila, delo pred kamerami je v marsičem precej drugačno od dela v teatru. Gibi morajo biti v teatru veliko večji, bolj izraziti. Televizija vse precej približa. Nikoli do sedaj tudi nisem bila deležna komentarja takoj po nastopu in to mi je bilo zelo všeč. Veliko ljudi me je zdaj začelo spremljati po socialnih omrežjih na spletu. Se veselim vsakega povabila.«

Opera mi je zlezla pod kožo

Jerica: »Vsako svojo vajo, vsak svoj nastop posnamem in potem preučujem napake in se iz njih učim. Po letu dni znova poslušam stare posnetke, preko katerih vidim, če in za koliko sem napredovala. Vedno sem si želela peti in postati pevka. Pri trinajstih letih sem začela, že takoj z željo po znanju pevske tehnike. Bila sem mlada, premlada, a sem kljub temu uspela. Nekateri niso mogli verjeti, ko sem zapela, da imam komaj nekaj več kot deset let. Takrat še nisem vedela, da me bo opera tako prevzela, a mi je kmalu »zlezla pod kožo«, kot rečemo.«

Ostajam na Dunaju, tam nadaljujem z Master programom (pri nas je to program magister)

Jerica: »Nadaljujem s programom izobraževanja, s študijem druge stopnje na Dunaju. Ostajam torej na relaciji Slovenija - tujina. Težko je dandanes dobiti mesto v operni hiši. Veliko je avdicij, tekmovanj, ker nas morajo ljudje najprej dobro spoznati in sprejeti. Pevcev je ogromno, prihajajo z vsega sveta, od Azijcev, Američanov, Evropejcev. Tisti, ki uspejo priti na Dunaj, so zelo dobri. To namreč zgleda tako, da najprej pošljemo svoje posnetke, kar je težko, ker nimamo možnosti osebne predstavitve, a si že to štejemo za velik uspeh, če smo izbrani, šele potem lahko nastopimo na avdicijah in tako naprej. Nikoli ne vemo, kaj je najboljše, kdo bo v komisiji, kaj bodo zahtevali, kaj jim pomeni največ, zato je najbolje, da si dober na čim več področjih. Pot je zahtevna, dolga, z veliko učenja, ponavljanj, utrjevanja in podobno.«