Pogovor o: odnos države do gospodarstva

Slovenija | 27.01.2016, 18:15 Tanja Dominko

Gospodarskih pretresov je Slovenija od svojega nastanka doživela kar precej. Veliko strahov se je pojavilo že zaradi same izgube jugoslovanskega trga, menjave valute, nato se je zgodilo propadanje podjetij, lovke pa so se divje razpasle ob uvedbi lastninjenja družbenega premoženja ter menedžerskih prevzemih.

Potem ko je bila denimo v osemdesetih letih prisotna velika inflacija, leta 1985 je znašala 80 odstotkov, in je bila zadolženost Jugoslavije izredno visoka, ko je bilo »švercanje« čez mejo nacionalni šport, ko je bilo pomembno iskanje deviz in smo se srečevali s pomanjkanjem osnovnih dobrin, se je hkrati začela oživljati civilna družba in pojavljati politična alternativa. Medtem pa je imelo gospodarstvo še dogovorno ekonomijo in se je tržna zakonitost le od daleč slutila.

Ob prelomu z Jugoslavijo je bil strah pred izgubo trgov precejšen. Izidor Rejc, ki je bil v prvi osamosvojitveni vladi Lojzeta Peterleta republiški sekretar za industrijo, je opozarjal, da se lahko zgodi totalen mrk, da torej izgubimo več kot 40 odstotkov BDP-ja, a je veljal za pesimista. A izkazalo se je, da je imel prav. Ko so direktorji trkali na njegova vrata in prosili za pomoč, je vse spodbujal, naj povečujejo izvoz, da je Slovenija premajhna za preživetje. »Slovenski trg je čisto premajhen. Zunaj ti povejo, koliko si vreden in to je vse, kar lahko dosežeš.« Poslušal ga je marsikdo, spominja se številnih dobrih zgodb, a tudi kakšnih takih, ki niso bile spodbudne, denimo ravenske železarne. »Takrat sem dobil očitek, da črni mečemo rdeče direktorje. Pa sem rekel, da nimam nobene zveze s temi direktorji. Če dela, dela, če ne dela, pa tudi če je moj sin, bo šel od hiše in pika.«

Prav tako se spominja, kako ga je skušal za denar iztisniti direktor Iskre, sredstev ni izbiral, pritiskal je tudi prek takratnega predsednika skupščine dr. Franceta Bučarja. Iskre nima v lepem spominu niti generalni sekretar Združenja delodajalcev obrti in podjetnikov Igor Antauer, ki je bil v preteklosti prisoten tudi pri nekaterih stečajih. »En del Iskre je šel v stečaj, zadeva je bila od začetka pripravljena za privatizacijo. Od tega, kako so v skupnem objektu eni od služb dali vse vode od električnih, internetnih in tako naprej. Kar pomeni, da je nekdo to umno naredil.«

Dr. Boris Pleskovič je pritiske, da bi prišlo do slabitve podjetij in menedžerskih odkupov, zaznal že v času, ko je bil svetovalec za gospodarstvo premiera Lojzeta Peterleta. »Enkrat je prišel Gosar, nekdanji direktor Mercatorja, Nano Vipotnik iz Iskre, pet jih je bilo, velikih direktorjev. In je rekel, da bi naredili tako, kot je rekel Mencinger, da bi pet odstotkov podjetja podarili direktorjem, potem bi pa oni v petih, desetih letih iz dobička izčrpavali podjetje in bi ga na koncu privatizirali, posojilo bi pa dala Ljubljanska banka ali pa mariborska. Pa sem rekel, da to se ne bo zgodilo, dokler bom jaz tu. Pa me je natulil, da sem smrkavec. A sem jim rekel, ven iz moje pisarne. Dve leti ni nihče upal priti s tako idejo.« Da so se potem, ko je Demosova vlada padla, stvari spremenile, priznava ekonomist in večkratni minister za delo dr. Vlado Dimovski. »Problem je bil v tem, ker je Demosova vlada padla že leta 1992 in določenih teh osnovnih zakonov, strukture, ni izpeljala in se to vleče do danes.«

Vmes se je zgodilo lastninjenje družbenega premoženja. Leta 1993 je bila sprejeta zakonodaja, prebivalstvu je bilo izdanih za 567 milijard tolarjev brezplačnih lastninskih certifikatov, pri Službi družbenega knjigovodstva so odprli dva milijona 900 certifikatnih računov za vse državljane Slovenije. Kar 58 odstotkov lastniških certifikatov je bilo vloženih v pooblaščene investicijske družbe, 32 odstotkov jih je bilo plasiranih v podjetja, ostali so bili neporabljeni. V ozadju te zgodbe s certifikati so bile številne mahinacije, pooblaščene investicijske družbe so rasle kot gobe po dežju, zaslužki so bili bajni, ljudje pa so v večini teh primerov ostali brez vsega. Dimovski takole razmišlja: »Problem je bil, ker so se PIDI tako osamosvojili, da so postali ekonomska kategorija, postali so skupina s kapitalom. Začeli so vplivati na formiranje zakonov.«

Izidor Rejc krivdo za nastalo situacijo deloma pripiše ustavi. »Tam bi lahko bil samo en člen, ki bi govoril, da se družbena lastnina ob sprejemu ustave spremeni v državno. Tako pa smo padli v prazno. Tisti, ki so imeli voljo in željo, da podjetje ostane, niso šli v lastninjenje, tisti, ki so imeli lopovski gen v sebi, so šli in so propadali.« Sam je denimo predlagal člen, da je vsako prenos premoženja, ki je bil brezplačen, ničen, a ga je ustavno sodišče zminiralo.

Medtem Antauer osnovnega problema ne vidi v PIDIH, čeprav ga je bilo takrat strah. »Ker sem videl, kdo stoji zadaj, osebno sem jih videl. Sicer ekonomist nisem dober, ampak patopsihologijo na fakulteti sem pa dobro obvladal. Morate vedeti, mi nismo imeli čisto jasne državne lastnine, niti privatne lastnine, razen malih obratov, ki jih je tudi prejšnja oblast pustila pri miru. Potem se nam je zgodilo, da smo rekli, da bomo privatizirali nekaj, ampak definitivno o kapitalu nismo znali razmišljati.«

V nadaljevanju oddaje, ki je postregla z nekaj zanimivimi podrobnostmi o srečanjih in pogovorih v preteklih 25-ih letih, smo se dotaknili tudi zgodbe o TEŠ 6, ki je Dimovski ni podpiral in je zato odstopil z mesta svetovalca za energetiko v Pahorjevi vladi. Pa tudi mimo prodaje Elana, privatizacije Mercatorja, propada Peka in podobnega nismo mogli.