Izgubljeni sin ali kako se rešiti zla

Slovenija | 02.01.2016, 23:10 Marjana Debevec

V sobotnem duhovnem večeru smo gostili Klemena, ki nam je zaupal svojo težko življenjsko zgodbo. Že ob spočetju s strani očeta ni bil zaželen, potem pa je doživljal nasilje in alkoholizem. Iskal je kraj, kjer bi bil sprejet in ljubljen takšen kot je. Pogosto je to iskal na krajih, ki so njegovo trpljenje še poglobili. Prisluhnite, kako je našel svojo življenjsko srečo.

Rad bi z vami podelil svojo življenjsko zgodbo in kako se me je Bog dotaknil in spremenil življenje. Rad bi se vrnil na začetek mojega spočetja; mami je hrepenela po otroku in družini, po ljubezni, a po očetovi strani pa je bil samo izkoristek in poželenje. Ni se zavedal, kaj pomeni ljubezen do otroka.

Ko me je mami nosila v svojem telesu, se je oče veliko prepiral z njo, jo poniževal in ni pokazal nobenega spoštovanja. Dobival se je z drugimi dekleti, mami pa je bila osamljena in žalostna. Jaz sem bil ČLOVEK v materinem telesu, oče pa se ni tega zavedal in poglejte, kakšne posledice sem nosil skozi življenje zaradi očetove zavrnitve. Vse to zlo in njegovi grehi so vplivali na mojo notranjost in na moje na duhovno življenje.

Od samega spočetja mojega življenja in kasneje do tridesetega leta starosti se nisem zavedal, da sem bil nesprejet. Opažal pa sem, da sem vedno bežal od doma, stran od očeta, da bi se drugje bolje počutil in bil v miru.

Celo življenje sem iskal očetovo varnost in ljubezen, iskal sem, česar nisem dobil v mesecih v materinem telesu in kasneje do sedmega leta moje starosti. Nisem vedel, za kaj gre. Sedaj lahko opazim, da je zlo vame stopilo že ob spočetju.

Pri dveh letih moje starosti sta se starša ločila, zato sva šla z mamo živet drugam, ker je bilo življenje neznosno. Ta ločitev je mene zelo prizadela in ranila, ker otrok potrebuje mamo IN očeta.

Do sedmega leta sem nato živel samo z mamo. Postajal sem vedno bolj negotov in razdvojen, v meni je bilo vedno več nemira in žalosti. Ko sem bil star sedem let, sva se z mamo spet vrnila nazaj k očetu, ker sva upala, da se bodo odnosi popravili in da bo v družino končno prišel mir.

Po tej vrnitvi so se zopet začeli nemiri in nesoglasja med staršema. V otroštvu sem bil osamljen in nemiren otrok. V vrtcu in v šoli sem se zelo težko sporazumeval s sošolci, velikokrat so se norčevali iz mene, me poniževali in se mi posmehovali. O meni so govorili razne negativne besede. To me je zelo ranilo in žalost se je povečala v mojem srcu. Kako je to zanimivo- opažal sem, kako so me ti občutki zavrnitve spremljali še naprej. Spoznal sem, kako je moja identiteta popolnoma izginila. Tega se nisem zavedal, kajti ko zlo prevlada človeka, se to samo še stopnjuje.

V obdobju mojega najstništva je alkohol povsem prevzel mojega očeta, tako da so bila moja najstniška leta v popolni temi. Oče se je z grožnjami loteval mene in mame, pretepal naju je, velikokrat sem imel modrice po vsem telesu in celo zlomljen palec. Nekega večera je mamo tako pretepel, da sem jo moral odpeljati v Klinični center.

Oče je bil tudi lovec, tako da nama je grozil tudi z lovsko puško, velikokrat je v naju tudi nameril. Podil me je iz hiše in veliko noči sem prespal zunaj na skednju. Starši mojega očeta pa so samo preklinjali, sovražili in obsojali in v tem obdobju me je bilo zelo strah in žalost se je še bolj povečala.

Velikokrat sem pomislil, da bi si vzel življenje. Zvedel sem, da je stara mama želela sočloveku zlo in to se je tudi zgodilo, in to zlo je prišlo na njenega sina in v našo družino! V družini nisem nikoli občutil ljubezni. Jaz nisem bil poučen o Jezusovem življenju. Bil sem krščen in pri birmi, nato sem zaprl vrata Jezusu, kar pomeni, da mu nisem dovolil, da bi On prevzel moje življenje. Sveti Duh je bil nekje na dnu, nisem mu dovolil, da bi On napolnil moje življenje. Šele sedaj vidim pomanjkljivost v tem, če samo prejmeš zakrament, a ne živiš v veri.

Starša izhajata iz povprečnih krščanskih družin. Mama je hodila v cerkev, oče pa ni hodil. Zlo je bilo močnejše in zasužnjilo našo družino!

Naprej sem živel kot vsi mladi danes. Želijo se imeti lepo in uživati. Želijo poskusiti vse, kar ponuja ta svet. Moja mladost se je izgubila in zatavala v temo, podobno izgubljenemu sinu.To pomeni, da sem iskal nekaj, česar v tem življenju nisem mogel dobiti, nekaj, kar bi moje srce potolažilo. Hrepenel sem po ljubezni in spoštovanju in ker tega nisem našel, sem zašel v slabo družbo iskanja ljubezni po napačnih poteh.

Zahajal sem v razne diskoteke, bil sem v drogi, alkoholu nečistovanje, hrepenel po denarju in samo razmišljal, kako bi si ga pridobil. Prevzel pa me je tudi okultni svet, bioenergija, moje življenje je postajalo polno nasprotij, zavračal sem ljudi, jih poniževal, zaničeval, bil sem sovražen in maščevalen do svojega očeta, besen, jezen, nenehno sem se prepiral s staršema, obsojal sem ljudi in nikoli jih nisem sprejemal. Seveda vsi vemo, da nekdo, ki sebe ne mara, ne more sprejemati drugih! Jaz sem imel druge sicer rad, ampak na sebičen način; to pomeni :-izkoristiti: danes te imam rad, jutri pa te ne poznam več. Prava, resnična ljubezen, pa je, da se žrtvuješ za nekoga, da spoštuješ osebo in si hvaležen zanjo. Jaz pa nisem bil to, da bi za nekoga dal življenje, temveč sem ljubezen izkoriščal. Kako jo naj dam, če nikoli nisem imel izkušnje ljubezni!

V meni je nastala neka praznina, ki sem jo v bistvu občutil že od mladosti. To je bila globoka rana, ki je nastala že v materinem telesu, rana zavrženosti! Zaradi te rane sem taval v temi, spremljala me je, ob tem pa se je nisem zavedal, oziroma se nisem z njo obremenjeval. Nato sem pri sebi nekaj opazil in sicer, da v življenju nekaj iščeš, da ti bo lepše, vendar le-tega nisem našel, ker sem iskal po napačnih poteh, a vedno, ko sem se zadovoljil z napačnimi stvarmi, sem bil še bolj žalosten in potrt.

Velikokrat sem se spraševal, ZAKAJ? Zakaj nisem srečen!? Zadnja leta sem se znašel v globokih depresijah, osamljenosti, bedi, imel sem psihične napade, črne misli, občutke, da me nihče ne mara, strah pred ljudmi, želodčne težave in posledično nisem imel nobene volje do življenja! Moje življenje je bilo v hudi krizi duševno sem zbolel.

Namesto na psihiatrijo, sem se odpravil v Medžugorje

Zahvaljujoč našemu ljubemu Bogu mi je sama milost pokazala, da z menoj ni nekaj v redu. Hrepenel sem po ljubezni, nikoli nisem imel občutka, da me ima kdo rad, da te sprejme s vsem srcem in živi za tebe. Sedaj vidim kolikokrat je bil prisoten Bog in kolikokrat mi je pokazal, da on skrbi zame. Od začetka me je že ljubil in ko te vsi zavržejo, pravi:" Jaz te ne bom nikoli! " Spoznal sem, da je vsaka beseda v Svetem pismu resnična in se razteza skozi vse naše življenje!

Živi Bog je tu, On je z menoj, On me vodi po tej poti, On skrbi za mene od samega začetka, ko še niti sam nisem vedel zase. On si je želel, da se rodim, da pridem na ta svet, On si je želel, da hodim po tej poti, On je ŽIV! Pokazal mi je da je z menoj. Ko sem bil največji stiski, mi je ne glede na vse, pokazal:"Jaz sem tu, pomagal ti bom in te rešil!"

Zanimivo je, kako je Bog pogosto preko ljudi kazal ljubezen do mene, a moje notranjosti se to ni dotaknilo. Na različne načine so izražali ljudje ljubezen do mene, duhovniki, redovni bratje in sestre so molili za mene, a te ljubezni nisem znal spustiti v notranjost-vse do takrat, ko se me je temeljito dotaknil sam Bog, šele ko mi je On odprl srce svojo ljubeznijo, sem začutil ljubezen ljudi.

Leta 2009, aprila, ko je mami prišla iz Medžugorja, so bile prve besede:" Klemen, rada te imam, veliko sem ti pomagala v življenju, kolikor sem ti le mogla blažiti bolečine in zato te prosim, da greva naslednjič skupaj v Medžugorje." Aleluja! Mamine besede so se uresničile, in oktobra 2009 sva šla res skupaj v Medžugorje, v upanju, da se bo moje življenje spremenilo in to se mi je tudi resnično zgodilo. Marija je v mojem življenju odigrala veliko vlogo, ker sem spoznal, da je Ona moja prava Mati in da zelo veliko prosi svojega Sina za nas, a posebej sem začutil, koliko je naredila za moje življenje.

Z bolečinami, ranami in žalostjo v srcu sem prišel na Crnico k Marijinem kipu in tam sem izročil svoje življenje in vse notranje bolečine iz otroštva. Naslednji dan smo imeli molitev za notranje ozdravljanje in duhovnik, ki je vodil to molitev, je rekel po besedah vednosti, da nekdo ozdravlja od bolečine in travm iz otroštva. V tistem trenutku sem začel jokati kot majhen otrok! Takrat sem prvič v življenju nekaj dojel in spoznal: Bog je ŽIV in On vidi tudi najglobljo skrivnost v srcu človeka. Ta skrivnost so bile pri meni rane iz otroštva, spoznal sem, kako Bog pozna moje življenje in to me je zelo ganilo.

Bog je živ in takrat sem prvič v svojem življenju občutil, doživel, da v življenju obstaja Nekdo, ki te ima rad, te ljubi in sprejme s vsem svojim srcem. Kmalu po Medžugorju, me je romarka Olga povabila na seminar PVD za izlitje Svetega Duha v Žužemberk. Na tem seminarju, sem se skupaj z Jezusom sprehodil skozi celotno moje življenje od spočetja naprej do danes. Jezus mi je pokazal, kako je bil On z menoj od samega začetka mojega življenja, me ljubil in sprejemal z vsem srcem. V srcu sem čutil nekaj prečudovitega, občutil sem živega Boga, ki me je popeljal na pravo pot. Sveti Duh mi je dal ponovno doživljanje situacij, a to z drugimi očmi, z očmi razumevanja in odpuščanja.

Jezus je začel počasi celiti moje notranje rane in po daljšem obdobju mojega očiščevanja, sem z Jezusom v srcu stopil do svojega zemeljskega očeta in mu rekel:" Oče, odpuščam ti vse zlo, ki si mi ga povzročil! Zdaj te razumem. Razumem, da mi nisi mogel izkazovati ljubezni, ker je tudi ti nisi imel!"

"Oče, prosim te, da mi tudi ti odpustiš, ker sem te tudi jaz mnogokrat prizadel in užalil !"

Odpuščanje očetu je bilo izrečeno osebno, z objemom in stiskom roke, sprejeto pa s presenečenjem in jokom na obeh straneh. Še vedno imava obojestranski ljubeč odnos.

Po tem odpuščanju se je moje življenje začelo počasi spreminjati na bolje, začel sem delati na sebi in spreminjati odnos do Boga in do bližnjega. Moja vera in zaupanje do Boga je začelo počasi rasti, in vedno bolj ko sem spoznaval Jezusa, sem padal v čudne preizkušnje, bolečine, ki so se kar večale in postajale kot ognjeni zublji, kot bi zažigali mojo notranjost.

Nekaj mi je v notranjosti stalno govorilo in strašilo :" Ne hodi v cerkev, ne hodi k spovedi, ne moli, ne prejemaj obhajila! In takrat sem prvič v življenju spoznal, da je satan nekaj resničnega. On si želi, da bi naša duša ostala v grehu, v temi! Ampak Božja milost je bila z menoj in mi dajala moč, da sem vse te preizkušnje premagoval. Velikokrat sem si govoril:" Jezus je zapustil nebesa za mene in je prišel k meni na zemljo, da On vzame vse moje grehe, bolečine in preizkušnje na sebe, On je v vsem tem umrl zame in z Njim sem vstal in me je popeljal k mojemu očetu Bogu, On ozdravlja moje bolečine!"

Kako sta prečudovita Njegova Ljubezen in Usmiljenje!

Začutil sem globoko potrebo po spovedi. Naredil sem življenjsko spoved. Spoznal sem, da sem bil sam odgovoren za svoje grehe. Odločil sem se spremeniti svoje življenje. Želim, da hodim z Jezusom v svetosti, in ko je satan videl resnost mojega spreobrnenja in da sem nehal s posvetnimi stvarmi, so se mi začele dogajati čudne stvari, strahovi, v notranjosti sem slišal krvoločne glasove, grožnje, pri molitvah in svetih mašah nisem imel miru, bolj ko sem želel spoznati Jezusa, bolj me je hudi duh napadal. V hudih stiskah in bolečinah sem šel k duhovniku Arharju, eksorcistu in on je nad menoj molil. Po tej molitvi so se krvoločni prizori nehali, oziroma so se začeli počasi umirjati. Spoznal sem, da so bile vse te bolečine v moji notranjosti posledica grehov mojih prednikov in mojih grehov.

Ko pa sem začel živeti v edinosti z Jezusom, so se začele moje notranje bolečine počasi umirjati. Ko sem prejel sveto obhajilo, se mi je zdelo, kot da sem zaužil sonce. Kot ogenj je gorelo v meni in začutil sem, kako se me Bog dotika vedno bolj in bolj. Po moji vztrajnosti in po Božji milosti so po daljšem obdobju strahovi izginili. Jezus mi je ozdravil rano zavrženosti, duševno bolezen, psihične motnje, depresijo in iz mojega življenja odstranil vsa negativna pota.

Pet točk, ki so rešile moje življenje so: spoved, obhajilo, sveta maša, Božja beseda, molitev, molitvena skupina. Iz srca hvala vsem duhovnikom in ljudem, ki so molili za mene. Sedaj pa prepuščam Bogu svoje življenje, on me je poklical nazaj, on me je ozdravil in je moje izgubljeno življenje povrnil nazaj v veselo in počasi postavil vse na pravo mesto. Po Medžugorju se je zgodilo prav to- ne v enem dnevu, ampak mesece za mesecem, leto za letom in Gospod še vedno dela. Ko se Gospod nečesa loti, to naredi do konca!

Jezus se daruje za nas in vsak dan nam daje novo življenje. Čez vsa ta obdobja mojega očiščevanja v svoji notranjosti čutim duhovno moč, ki me dviga. To pa se opazi tudi v mojem vsakdanjiku.

Sedaj v srcu čutim svobodo, mir in veselje. Ljudi sprejemam z odprtim srcem in čutim močno potrebo po tesnejši povezanosti z Jezusom, z obiskom Svete maše, osebno molim, iz tedna v teden hrepenim po molitveni skupini , premišljujem o Jezusovem življenju in trpljenju, vsak dan prebiram mojo knjigo življenja: to je Sveto pismo, udeležujem se raznih seminarjev, hrepenim po Bogu, mojemu odrešitelju in zdravitelju. Postal sem novi človek, ki se je ponovno rodil iz Duha. Sam tega ne bi nikoli zmogel. Istočasno pa se zavedam, da bosta od sedaj naprej moja stalna spremljevalca Jezus in Marija, saj bom, lahko s stalno povezanostjo z njima, ohranil ta dragoceni dar, ki sem ga prejel iz Nebes.

Hvala, Jezus, Aleluja, da si vstal in živiš!

Klemen