Škof Mahnič zgled in priprošnjik v letu usmiljenja
Petra Stopar
V stolni cerkvi krške škofije na otoku Krku so minuli ponedeljek pripravili slovesno spominsko bogoslužje ob 95. obletnici smrti božjega služabnika Antona Mahniča. Za to priložnost so v Krk povabili sedanjega in prejšnjega koprskega škofa ter župnika iz Štanjela, kjer je bil rojen škof Mahnič. Slovesnost so sklenili z obiskom njegovega groba v katedrali in molitvijo za njegovo beatifikacijo.
Škof Anton Mahnič je umrl 14. decembra 1920 v Zagrebu, kjer se je zdravil. Vrsto let je bil profesor bogoslovja v Gorici. Zatem pa je skoraj četrt stoletja vodil škofijo na otoku Krku. V tem času je ustanovil Staroslovansko akademijo in tiskarno. Po vzoru Rimskega katolika, ki ga je izdajal v Sloveniji, je ustanovil Hrvatsko stražo in pozneje še več drugih časopisov. Bil je odločen branilec hrvaškega naroda proti italijanski okupaciji, zato so ga tudi preganjali. Predvsem pa je bil goreč dušni pastir. Tudi zato so na dan obletnice njegove smrti leta 2013 začeli postopek za njegovo beatifikacijo.
Ob 95. obletnici njegove smrti so na Krku pripravili slovesnost, na katero so povabili sedanjega in prejšnjega koprskega škofa Jurija Bizjaka in Metoda Piriha. Za to priložnost so se pri oltarju v krški stolnici Marijinega vnebovzetja zbrali poleg sloveskih škofov in župnika v rojstnem kraju škofa Mahniča Antona Požarja še krški ordinarij škof Ivica Petanjak in njegov predhodnik škof Valter Župan. Pridružilo se jim je štirideset duhovnikov, redovniki in redovnice, ki so prišli na celodnevno srečanje v letu posvečenega življenja ter številni verniki. Somaševanje je vodil škof Pirih, ki je imel med bogoslužjem v rokah Mahničevo škofovsko palico.
Škof Bizjak se je v pridigi najprej zahvalil Gospodu za darove, ki sta jih po rokah božjega služabnika Mahniča sprejela tako slovenski kot hrvaški narod. Zatem je spomnil na odpiranje svetih vrat na začetku leta usmiljenja. Po njegovih besedah so škofa Mahniča mnogi poznali po njegovi odločnosti, strogosti in pravičnosti. Redkeje pa slišimo, da je bil blag in usmiljen. Zatem je škof Bizjak spomnil na bulo, s katero je papež Frančišek razglasil leto usmiljenja. V njej govori tudi o tem, da pravičnost in usmiljenje nista kreposti, ki se izključujeta, ampak se doponjujeta, sta dva različna vidika iste stvarnosti, ki postaneta eno v popolni ljubezni. V življenju sta povezani do te mere, da pravičnosti ni brez usmiljenja in usmiljenja ne brez pravičnosti. Če pravimo, da je bil škof Mahnič pravičen, lahko rečemo tudi, da je bil usmiljen; in tak je tudi bil, je poudaril škof Bizjak. V tem smislu je škof Mahnič v letu usmiljenja naš vzornik in priprošnjik.
Pred koncem slovesnosti je postulator Saša Ilijić škofu Juriju Bizjaku izročil sliko božjega služabnika Antona Mahniča. Predstavil je tudi sklad božjega služabnika Antona Mahniča, v katerem zbirajo sredstva za ljudi, ki potrebujejo pomoč in za promocijo Mahničevega dela v korist mladih. Po blagoslovu so škofje in duhovniki odšli do Mahničevega groba, prisluhnili pesmi njemu v čast, slovesnost pa sklenili z molitvijo in prošnjo, da bi ga lahko čimprej častili tudi kot blaženega.
