AUDIO: Proti noveli zakona o zakonski zvezi tudi številni akademiki

Slovenija | 17.12.2015, 18:00 Marjana Debevec

Akademiki dr. Janko Kos, izr. prof. in terapevt Tomaž Erzar in dr. Ivan Štuhec so na tiskovni konferenci predstavili stališče različnih strok o referendumu. Izrazili so zaskrbljenost, da se s predvideno spremembo zakonodaje, ko se pojem moški in ženska nadomešča s pojmom oseba, odpira najbolj temeljna in resna razprava o tem, kdo in kaj je človek.

Iz dosedanjih političnih poizkusov na tem področju je moč razbrati, da ni v ospredju vprašanje istospolnih zvez in njihove pravne ureditve, poudarjajo. Ta je v Sloveniji urejena s posebnim zakonom, ki ga je mogoče dopolniti in ustrezno izboljšati. V ospredju je po mnenju akademikov interes, da se izbriše razlika med različno spolnim parom in istospolnim parom. Te razlike pa ni mogoče izbrisati na noben način, zato je različna razmerja med ljudmi potrebno urejati na različen način, a pravično in spoštljivo do vsakega, so še zapisali.

Objavljamo celotno izjavo akademikov o referendumu

Izjava posameznikov iz akademske sfere in različnih strok ob referendumu Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih: Spremembe brez resnih argumentov in soglasja družbe so nevarne

Podpisani posamezniki iz akademske sfere in različnih strok smo ob referendumu, ki naj bi odločal o spremembah Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, resno zaskrbljeni, ker se o tako resnih zadevah ne odloča v zadostni meri na podlagi pretehtanih strokovnih argumentov, ampak s pozicije moči in oblasti, ki je bila zlorabljena tako v proceduralnem kot vsebinskem smislu. Ob tem naj spomnimo, da predvidene spremembe niso malenkostni poseg v ZZZDR ampak spreminjajo okrog 70 pravnih položajev v zakonodaji. Tudi se ne sledi naročilu Ustavnega sodišča, ki je ugotovilo eno protiustavnost v Zakonu o registraciji istospolnih skupnosti, ne pa v družinskem zakoniku.

Hkrati pa velja spomniti, da smo državljani Republike Slovenije v zadnjih petnajstih letih že dvakrat odločali o zakonodaji, ki je želela sprostiti dostopnost do otrok v primerih, ko ti niso sad različno spolnih medosebnih ljubezenskih razmerij. Tako je bila leta 2001 zavrnjena možnost oploditve samskih žensk z biomedicinsko pomočjo in leta 2012 so bile zavrnjene spremembe v ZZZDR. Obakrat s prepričljivo večino.

Naša zaskrbljenost najprej izhaja iz predpostavke, da se s predvideno spremembo zakonodaje, ko se pojem moški in ženska nadomešča s pojmom oseba, odpira najbolj temeljna in resna razprava o tem, kdo in kaj je človek. Najprej gre za redefinicijo človeka, kar je temeljni filozofski problem z vsemi nadaljnjimi posledicami. Kljub nespornemu dejstvu, da sta tako pojem narava kakor oseba in tudi dolgotrajni temelj prava in morale, »naravni zakon«, danes v ponovni razpravi, ne vidimo na tem področju širokega soglasja, ki bi lahko predstavljalo temelj za pravne spremembe. Vse bolj so glasni pomisleki o tem, da je mogoče družbeno soglasje graditi zgolj na socioloških dejstvih, brez temeljite filozofske in antropološke refleksije.

Iz dosedanjih političnih poizkusov na tem področju je moč razbrati, da ni v ospredju vprašanje istospolnih zvez in njihove pravne ureditve. Ta je v Sloveniji urejena s posebnim zakonom, ki ga je mogoče dopolniti in ustrezno izboljšati. V ospredju je interes, da se izbriše razlika med različno spolnim parom in istospolnim parom. Te razlike pa ni mogoče izbrisati na noben način, zato je različna razmerja med ljudmi potrebno urejati na različen način, a pravično in spoštljivo do vsakega.

Ko se urejajo odnosi med odraslimi osebami, je potrebno pri tem posebej zaščititi najbolj šibki del družbe, to so otroci. Dodatno odpiranje možnosti za umetno oploditev samskih žensk, za nadomestno materinstvo in posvojitve s strani istospolnih skupnosti pa postavlja prav otroka v središče problema. Zakonodaja, ki naj bi izenačevala partnerski položaj odraslih, hkrati diskriminira otroka, saj mu vnaprej odreka znanega biološkega očeta ali tudi mater. Iz psihologije in psihološko terapevtskih izkušenj vemo, da je odsotnost očeta ali matere v življenju vsakega človeka travmatična in pušča trajne posledice pri procesu identifikacije, sprejemanja samega sebe, vzpostavljanja medosebnih odnosov in osmišljanja svojega življenja.

Nedopustno se nam zdi, da bi se s pravnim redom uzakonilo eksperimentiranje z osebami, ki se za to ne morejo same odločati, ker nimajo dovolj izkušenj in spoznanj, oziroma še sploh niso rojene.

Tako kot smo se na višku industrijske dobe odločali brez ozira na ekološke posledice za naslednje generacije, bi se sedaj odločali brez uvida vseh posledic, ki bi jih predlagana sprememba zakonodaje omogočila.

Predlagamo, da se upošteva etično načelo previdnosti, ki omejuje odločitve, pri katerih ni mogoče z gotovostjo dokazati pozitivnih daljnosežnih posledic določenega posega. Samo obžalujemo lahko, da bomo o tako bistvenih in temeljnih vprašanjih človeške družbe morali odločati na referendumu, a žal sedaj druge izbire ni.

Ker imamo opravka s človeškim bitjem, ki je najbolj občutljivo in usodno za prihodnost človeške družbe, menimo, da je te vrste sprememb potrebno zaustaviti. Vsem državljanom in državljankam pa omogočiti, da v svojih svobodno izbranih razmerjih uživajo tiste pravice in odgovornosti, ki so lastne določenemu specifičnemu razmerju. Vendar pa smo hkrati prepričani, da pravice posameznikov ne moremo zagotavljati z ogrožanjem osnovne pravice najšibkejših členov naše družbe – otrok. Zato predlagamo, da z glasom proti, zaščitite osnovno celico družbe, družino.

Pod izjavo so podpisani

• Kos Janko
• Gantar Kajetan
• Jemec Andrej
• Juhant Janez
• Rebula Alojz
• Simčič Zorko
• Stanovnik Branko
• Balazic Jože
• Capuder Andrej
• Gostečnik Christian
• Krajnc Slavko
• Muhovič Jožef
• Osterc Jože
• Rončevič Borut
• Rozman Ivan
• Rupel Dimitrij
• Stres Anton
• Štrukelj Anton
• Umek Andrej
• Ahačič Kozma
• Erzar Tomaž
• Golec Boris
• Holcman Borut
• Kisilak Dragica
• Klun Branko
• Lah Avguštin
• Matjaž Maksimilijan
• Orožen Adamič Milan
• Petkovšek Robert
• Remškar Maja
• Repič Slavič Tanja
• Štuhec Ivan
• Turk Boštjan M.
• Debevec Leon
• Bahovec Igor
• Erzar Katarina K.
• Grošelj Urh
• Globokar Roman
• Ivanc Blaž
• Klinc Primož
• Krže Ivo
• Maver Aleš
• Mlakar Janez
• Pevec Rozman Mateja
• Pivec Gregor
• Platovnjak Ivan
• Rant Jože
• Repolusk Samo
• Salmič Igor
• Senenegačnik Brane
• Simonič Barbara
• Slatinek Stanislav
• Stegu Tadej
• Tadej Strehovec
• Šegula Andrej
• Šerbelj Ferdinand
• Šverc Magdalena
• Tasic Jurij Franc
• Turnšek Marjan
• Dular Janez
• Valič Zver Andreja
• Vidmar Kocijančič Ksenija
• Vidmar Ludvik
• Griesser-Pečar Tamara
• Hamler Lidija
• Ogrin Matija
• Pavlin Vojko
• Povh Janez
• Prijanovič Tonkovič Marica
• Vidmar Luka
• Walsh Patricia J
• Žnidaršič Golec Lilijana
• Flogie Andrej
• Senčar Igor
• Jan Žiga
• Vodeb Roman
• Aplenc Andrej
• Brezigar Barbara
• Cerjak Radovan
• Čerček Emanuel
• Deželak Trojar Monika
• Hojs Aleš
• Kambič Marko
• Pavel Emeršič Jurij
• Podobnik Janez
• Žemva Mira

Izjava Zbora za republiko po novinarski konferenci

Uvodoma je dr. Ivan Štuhec predstavil izjavo o nasprotovanju noveli ZZZDR, ki jo je podpisalo 86 akademikov, rednih in izrednih profesorjev, docentov, magistrov. Dr. Štuhec v izjavi opozoril na tri temeljne probleme glede novele ZZZDR.

»Prvi zadeva samo proceduro, kako je prišlo do spremembe zakona. Tu je naše mnenje, da procedura ni bila korektna, predvsem pa ni temeljila na širši, predhodni javni razpravi, ki bi razčistila nekatere temeljne dileme. Poleg tega je dejstvo, da smo na referendum s podobno vsebino državljani šli že dvakrat, in sicer 2001 in 2012, in obakrat zavrnili predlagane spremembe.

Naslednja stvar, ki jo želimo izpostaviti, je temeljno vprašanje, ki se spreminja v zakonodaji, da bi se namesto pojmov moški, ženska, oče, mati, uvedlo pojem oseba. To po našem mnenju odpira ne samo pravne dileme, na katere je med drugim opozoril pravnik Krivic, ampak tudi antropološke, filozofske, teološke, psihološke in socialne dileme. Tu ne gre za preprosto spremembo, ko predlagatelj govori, da se samo širijo pravice. Gre za jedro, v temelju spremenjeno definicijo, ki ima svoje domovinsko mesto in v človekovih pravicah in v slovenski ustavi ter bi v primeru, da bi bil ta zakon sprejet, to nujno sprožilo nadaljnje pravne postopke in polarizacijo.

In tretja stvar, ki jo izpostavljamo, je povezana s posledicami, ki bi jih sprememba imela za tisti del družbe, ki je najbolj šibka. To so otroci. V primerih, ko se spreminjajo stvari, ki zadevajo najšibkejši člen družbe, je potrebno ravnati izrazito previdno. S predvidevanji, ki jih danes lahko imamo, se spuščamo na spolzek teren, zaradi tega, ker te vrste praks v svetu in v Sloveniji ni toliko, da bi lahko govorili o relevantnih študijah, ki bi potrjevali tezo, da je čisto vseeno, v kakšnem razmerju živi otrok,« je zaključil dr. Ivan Štuhec.

V nadaljevanju objavljamo še razmišljanji dr. Tomaža Erzerja in dr. Janka Kosa.

Dr. Tomaž Erzar: Večina psihologov, psihoterapevtov in psihiatrov se strinja, da ni mogoče vnaprej reči, kdo bo dober oče ali dobra mama, ker živi drugače kot večina ljudi. Prav tako se strinjajo, da je sama potreba ali hrepenenje po otroku premalo za njegovo kvalitetno odraščanje. Podlaga za to odraščanje je dolgotrajen, čustveno varen in naklonjen stik z otrokom. Ta stik predpostavlja, da odrasli postavijo otrokove potrebe pred svoje potrebe, skrbi in želje. Žal zakonik in zagovorniki zakonika dajejo vtis, da so pravice odraslih pred pravicami in potrebami otrok, kar je v popolnem nasprotju z bistvom starševstva. Starševstvo je po svoji vsebini privilegij. Ta vsebina pa je trajna in naklonjena skrb otroka v stabilnem in varnem medosebnem okolju. Prav tako se stroka strinja, da je starševstvo proces, v katerem je biološka podlaga nadgrajena s čustveno konsistentno držo do konkretnega otroka. Se pravi z držo, v kateri je otrokova dobrobit vedno v ospredju. Iz tega ne izhaja, da dobro starševstvo ni mogoče brez te podlage, kakor tudi ne izhaja, da je biološka podlaga že sama po sebi dobro starševstvo.

Hkrati se v stroki strinjamo o tem, da zaenkrat ni ustreznih, dolgoročnih študij o vplivu odraščanja v istospolnih partnerskih skupnostih. Odsotnost takih študij narekuje previdnost in govori v prid temu, da pravic odraslih ne gre razširjati na račun morebitnih posledic pri otrocih. Prav tako stroka razmišlja o tem, da vseh morebitnih posledic ni mogoče pripisati stigmi. Strinjamo se, da je otrokova potreba, da poišče in spozna biološke starše, če ni z njimi odraščal, temeljna. In da otrok ne more dograditi svoje entitete, če ne more v svoj svet integrirati svojih korenin in spoznanj in občutkov o prednikih poreklu. Vsi se še predobro spominjamo stisk otrok, ki so bili med drugo svetovno vojno in po njej vzeti staršem in so odraščali z občutkom neljubljenosti in izkoreninjenosti. Ta problem seveda ne zadeva samo istospolnih parov, ki bi želeli z umetno oploditvijo roditi otroka, ampak tudi istospolne pare, ki bi uporabili nadomestno materinstvo in vse spolno drugače usmerjene pare. Je pa pri istospolnih parih ta problem še bolj izrazit. In pričakovali bi, da bi novela pokazala poglobljen razumevanje te problematike in razmišljala o dolgoročnih posledicah.

Prav tako se v stroki strinjamo, da je posvojitev s strani katere koli otroku naklonjene osebe boljša od odraščanja v sirotišnici. Strinjamo se tudi o tem, da je starševstvo dolgotrajen in kompleksen proces, v katerem prihaja do občutljivih in ranljivih sprememb osebnih ter medosebnih potez odraslih oseb. Pri čemer te spremembe povratno vplivajo na kvaliteto odraslih intimnih odnosov, kakor tudi kvaliteta teh odnosov vpliva na kvaliteto starševstva. Zato bi dosedanjo razpravo o noveli bilo bolje usmeriti v to, da javnost spozna izzive in probleme istospolnih partnerskih zvez. Potrebe in frustracije odraslih ljudi z istospolno usmerjenostjo, domnevamo, ne bodo nič manjše, če jih nase vzamejo njihovi otroci.

Akademik dr. Janko Kos: Izjavo sem podpisal z veseljem, ker se z njo v celoti strinjam. Predvsem mi je všeč ugotovitev, da se vse okoli te novele, žal, dogaja brez temeljite filozofske in antropološke refleksije. Zato sem razmišljal, kaj se da reči o homoseksualnosti in otrocih. Ozreti se je potrebno na naslednje probleme.

V literarni vedi in drugih umetnostnih vedah se je potrebno ozreti na to, kakšen je delež homoseksualnih avtorjev in avtoric na teh področjih. Ta delež je bil precejšen, od Sapfo naprej pa vse do rimske književnosti in do najnovejšega časa, ko so bili največji pisatelji naše dobe ali homoseksualci ali ljudje s precejšnjimi homoseksualnimi nagnjenji. Pri tem želim opozoriti ravno na to, da niso vsi homoseksualci enaki. V literaturi lahko najdemo Thomasa Manna. Pri mnogih avtorjih lahko čutimo, da je njihova homoseksualnost povezana z estetskimi, celo duhovnimi odlikami njihovega dela. V slikarstvu najdemo homoseksualne odtenke pri Da Vinciju, Rafaelu, Michelangelu in Caravaggiu. Tudi v gledališču, med režiserji ali filozofi bi lahko našli mnoge, ki spadajo v ta okvir. Filozofija umetnosti bi zato morala s pomočjo psihoanalize razložiti, kakšna je veza med umetnostjo in homoseksualnostjo.

Nato želim opozoriti še na en problem. Vemo, da se homoseksualnost v zadnjem stoletju osvobaja pritiskov, sankcij in omejitev, ki so bile v prejšnjih časih precejšnje. Tukaj bi omenil Mojzesovo postavo, apostola Pavla, islam s šeriatskih pravom, nacionalsocializem in komunizem v Rusiji pod Stalinom. Pri vseh navedenih primerih je bila homoseksualnost preganjana, to so dejstva. Z liberalizacijo in demokratizacijo v Evropi po drugi svetovni vojni je prišla osvoboditev homoseksualnosti.

Nekaj povsem drugega, in to je problem, pa je gejevstvo, ki je nastalo 1969 v Ameriki, po nasilnem posegu policije v neka zbirališča. To je nekaj drugega od homoseksualnosti. Gejevstvo je ideološko gibanje, verjetno s političnimi cilji, verjetno anarhičnimi. Na ta pojav je potrebno gledati s skepso, zlasti je mogoče, da je v tem gibanju mnogo levičarskih aktivistov. O tem bi se dalo razmišljati in je odločilno za naše mnenje o noveli ZZZDR.

Opozoril bi še na to, se z gejevstvom in radikalnim feminizmom v to razpravo vključuje tudi teorija spolov, ki je znanstveno in filozofsko vprašljiva. Že pred leti, ko se je teorija pojavila v učbenikih, smo jo na komisiji za učbenike pri strokovnem svetu za splošno izobraževanje vzeli v pretres in dosegli, da se je iz učbenikov umaknila. Teorija je zgrajena na trhlih psiholoških in filozofskih nogah. Izhaja iz prepričanja, da spolnost ni nobeno dejstvo, je neka subjektivnost, ki si jo človek preprosto izbere in prisvoji. Za šolstvo, znanost in filozofijo je to teorija, ki ne more biti sprejemljiva.

Za konec bi omenil še problem spolne identitete. Identiteta je od Aristotela naprej logični problem. Konstituira se iz razlik. In identiteta moškega in ženske nastaja ravno zaradi medsebojnih razlik. Od tod se poraja vprašanje, kako se potem ta identiteta razvije pri homoseksualcih. Moški doživlja žensko kot drugačnost, kot drugost, ki jo je potrebno sprejeti. Na tej podlagi nastane zakonska zveza in družina.

Pri homoseksualcih je to potem drugačno. Njihova spolna identiteta se prvotno najbrž konstituira z žensko. Vendar kasneje homoseksualec ne more ali noče sprejeti ženske kot drugost in ji priznati mesto v svoji identiteti. On odrine žensko na rob in se posveti drugemu moškemu. Filozofsko-psihološki problem je, kaj se z njim dogaja. Homoseksualec ostaja sam nasproti nečemu, kar mu je isto. Gre za narcisizem, gre za avtoerotizem. Njegova identiteta je zaprta vase, je zrcalo, je zaprt svet, iz katerega je težko stopiti v socialne in moralne funkcije. Čudim se našim filozofom, zlasti psihoanalitikom, da se teh problemov sedaj ne lotevajo.