Papež si za trajni sad leta usmiljenja želi revolucijo nežnosti

Cerkev po svetu | 03.12.2015, 12:41 Marta Jerebič

Papež Frančišek je za uradni časopis leta usmiljenja, ki nosi naslov Credere – Verovati, spregovoril o svojem pristopu k usmiljenju kot poti Cerkve. Ta marsikdaj zapade skušnjavi trde linije in poudarja zgolj moralne norme, je priznal Frančišek. Svet pa ima navodilo, da odkriva Boga usmiljenja in vidi, da obsodba ni pot. Frančišek je povedal tudi nekaj osebnih pripetljajev, ki so ga prepričali, da je usmiljenje zapoved tega časa za Cerkev.

Vztrajanje pri Božjem usmiljenju je razmeroma mlado izročilo, je povedal papež. Pot si je utrlo s Pavlom VI., Janez Pavel II. pa je nato močno poudarjal usmiljenje. Frančišek je o usmiljenju spregovoril že pri prvi molitvi angelovega češčenja in prvi pridigi kot papež »To ni bila strategija, prišlo je od znotraj: Sveti Duh nekaj hoče,« je dejal papež.

'To je leto odpuščanja, leto sprave,' je rekel Frančišek in zajel na široko: po eni strani vidimo trgovanje z orožjem, izdelovanje orožja, ki ubija, umor nedolžnih z najhujšimi možnimi metodami, izkoriščanje ljudi, otrok. To je po njegovih besedah bogoskrunstvo proti človeštvu. Kajti človek je svet, je podoba živega Boga. Oče zdaj pravi: 'prisluhnite in pridite k meni.'

Papež je v pogovoru povedal, da k spovedi hodi na dva ali tri tedne. »Zanesljivo sem grešnik. Vendar sem, kot sem rekel zapornikom v Boliviji, človek, ki mu je bilo odpuščeno. Bog me je pogledal z usmiljenjem in mi odpustil,« je dejal in dodal, da ima vedno občutek, da Bog zanj še prav posebej skrbi. Papež Frančišek je znova spregovoril tudi o dnevu svoje poklicanosti za duhovnika, 21. septembra 1953, ko je stopil v neko župnijsko cerkev v Buenos Airesu, videl duhovnika, ki ga ni poznal, in se, ne da bi zares vedel zakaj, odločil, da gre k njemu k spovedi. »Bil sem praktičen katoličan, hodil ob nedeljah k maši, več pa ne,« je rekel Frančišek. »In ne vem, kaj se je zgodilo, toda ven sem prišel drugačen, spremenjen.« Tisti duhovnik, Carlos Benito Duarte Ibarra, je imel levkemijo in je umrl čez eno leto, tisto leto, ko je duhovno spremljal mladega Jorgeja Maria Bergoglia. Po pogrebu tega duhovnika, je priznal Frančišek, je točil bridke solze in se je čutil zapuščenega od Boga, a prav takrat je naletel tudi na Božje usmiljenje.

V usmiljenju je vidna tudi materinska razsežnost Boga, je pojasnil papež Frančišek. Vsekakor tega izraza ne bodo vsi razumeli, ni popularen v dobrem pomenu besede, ampak verjetno sodi bolj v nekoliko izbrano govorico. »Zato raje govorim o nežnosti, ki je lastna materi, Božji nežnosti. Bog je oče in mati,« je dejal papež.

Odkritje Boga usmiljenja človeka spremeni, ga napravi bolj strpnega, potrpežljivega in nežnega, pravi dalje Frančišek. Med sinodo leta 1994 je v eni izmed delovnih skupin rekel, da je treba spraviti v tek revolucijo nežnosti, in en sinodalni oče mu je odgovoril, da takšen izraz ni na mestu, ter mu dal pametne razlage. A Frančišek vztraja, da je danes čas za revolucijo nežnosti, saj iz nje izvira pravičnost in vse druge. Tudi tu je papež navedel konkreten primer: Če podjetnik da uslužbencu službo le enajst mesecev in ga za dvanajsti mesec odpusti, da ga potem spet vzame v službo, ne izkazuje 'nežnosti, ampak ga obravnava kakor predmet. Če pa se vživiš v prizadetega, namesto da misliš na lasten žep, potem pa se vse spremeni.

Revolucijo nežnosti si papež želi kot trajen sad svetega leta. Napovedal je, da bo vsak petek v jubileju nekaj pripravil. A podrobnosti o tem še ni razkril.