V kakšnih časih živimo?

Slovenija | 25.11.2015, 11:19 Nataša Ličen

Vprašanje smo zastavili v novembrski oddaji »Za sožitje« antropologu in teologu prof. dr. Jožetu Ramovšu. Nanj je odgovoril s stavkom prvega slovenskega metropolita, ljubljanskega nadškofa dr. Jožefa Pogačnika, ki je na podobno vprašanje nekoč odgovoril: » Časi so vedno drugačni, važno je, da v vsakem času ostajamo ljudje. Ljudje!, ker samo to smo. Nismo bogovi, ki bi lahko delali čase, jih samo soustvarjamo, lepšamo ali kvarimo, toda čas ni odvisen od nas.« V dvajsetem stoletju in v stoletju, v katerem smo zdaj, skušamo imeti ljudje vse v svojih rokah in hočemo vse menedžirati. To ne gre. Ne moremo imeti nadzora nad vsem. Imamo pa nek prostor, v katerem pa smo svobodni in ta prostor je več kot dovolj velik, da naredimo življenje kakovostno sebi in drugim, v takšnem času, kakršen pač je.

Selitve narodov so se in se dogajajo in dobro je, da razmišljamo, kako ohraniti našo kulturo

»Naša kultura se v marsičem podira, od rodnosti do obupavanja velikega dela prebivalstva nad življenjem. Verni in neverni, tu smo skupaj, nimamo v rokah sodobnih, dobrih pripomočkov ali orodij, s katerimi bi lahko ustvarili kakovostne odnose in družino. Tu je Evropa oziroma evropska kultura zatajila. Šla je v sodoben način življenja, ki ni tradicionalen, to ni kmečka družina, ni obrtniška, v kateri so člani družine večji del dneva skupaj. Življenje danes je zelo raztepeno, mrzlično. In v takšnih razmerah, ki so tako drugačne od tistih, ki so vladale deset tisoč let, je težko zgraditi stabilne in kakovostne odnose. Tisto kar pričakujem, da se bo zgodilo v prihodnje, je predvsem velika fronta, ki se bo zavzemala tudi za kakovostno vzgojo, za kakovosten zakon in družino, za učenje dobrega komuniciranja in sobivanja, torej kako se uresničevati v družini in družbi. Vsak čas je izziv. Nič apokaliptičnega ni v sodobnem času, je le nujna usmeritev, ki se kaže v njem, če želimo, da bodo za družine v prihodnje boljši časi.«

Vrednote se ne spreminjajo

»Včasih so se ljudje vsega, kar so potrebovali za preživetje, v glavnem naučili v naravi in v vasi. Danes je povsem drugačna metodologija, kako pridemo do znanja in do kompletnega življenjskega vedenja, to so šole, to je vseživljenjsko učenje, kreatorji so tudi mediji. Povsem drugačni pripomočki in pristopi, s katerimi pridemo do iste vrednote, do modrosti. Kot Franklov učenec sem pristaš tega, da je tisto, kar je res vredno, stalnica. Osnovne vrednote se ne spreminjajo. Lahko jih le bolj ali manj udejanjamo. Štiri osnovne, temeljne vrednote, po katerih človek dela, ne po trenutnem nagibu, ampak preudarno, so modrost, druga je poštenje, kar pomeni, delajmo drugim, kar želimo, da drugi delajo nam. Cincanje je najslabše, zato je tretja vrednota pogum ali srčnost. Odločnost, da rečemo, ko je treba reči nečemu odločno da ali ne. Če se zmotimo, imamo kesanje in odpuščanje. Treba je imeti tudi mero, ne potrošniško vse, zmernost je kraljica vsega, da jemljemo samo tisto in toliko, kar in kolikor rabimo. To so štiri vrednote, ki so bile vedno v vseh narodih, Grki so jih samo formulirali, modrost, pravičnost, srčnost ali pogum, in zmernost. Judovstvo ali krščanstvo jim je dodalo še tri, tri duhovne vrednote, ki so jedro, to so vera, upanje in ljubezen, ki je srce vseh ostalih. To so večne vrednote, ki niso izginile, jih le bolj ali manj uresničujemo, jih čutimo, smo z njimi prežeti ali pa se od njih oddaljujemo. Vrednote danes niso več tako otipljive, ampak so bolj fraze.«

Iz preobilja lahko v letu ali manj zanihamo v skrajno bedo

»In potrošništvo, kaj je to? S pretiravanjem si zelo škodimo in to je proti šesti Božji zapovedi, ki pravi »Ne ubijaj«. Živeti je treba s pravo mero v vsem. Modrost je, da vemo, kaj je preveč in kaj premalo in kaj ravno prav. Druga skrajnost od potrošništva pa je pomanjkanje. Tega je bilo človeštvo deležno vedno in zato ni čudno, da je v tej družbi obilja, ko se zelo kvarimo, marsikaj zanihalo v drugo smer. Varstvo okolja, skrb za zdravje z gibanjem in zdravo prehrano. Tudi s tem lahko pretiravamo, vendar gre kar hitro nazaj, k nekemu ravnovesju. Potrošništvo ima morda v tem rodu še rok trajanja, naši vnuki pa upajmo, da bodo prišli z modrostjo do prave mere. Življenje nas vedno poduči, ko zaidemo in nas opozori, da moramo nazaj ali pa bo po nas.«

Slovenski in češki narod, tako potrjujejo raziskave, sta najbolj prezirljiva do duhovnosti

»Dejstvo je takšno. V teh časih diaspore, krize, je pomembno, da se vprašamo, kaj je duhovnost in kakšna vrednota je to in čemu služi. Duhovnost se razume zelo po svoje, skoraj vsak ima o duhovnosti svojo predstavo. Blizu duhovnosti sta etičnost in verovanje. To so tri sestre. Ne konkurirajo si, ampak med seboj zelo dobro sodelujejo. Tako dobro, da se zavedajo, da so druga od druge odvisne in, če ena zataji, drugi dve žalujeta. Zaradi množice zakonov, ki jih ustvarjamo danes, še nismo tudi bolj etični. Zakaj ne delujejo, kljub tolikim predpisom in pravilnikom? Ker ni duhovnosti. Za bolj pošteno, jasno, prozorno ravnanje je treba več duhovnosti. Vedeti moramo, do kod lahko gremo za dobro sebe in drugih, in od kod naprej lahko škodimo sebi in drugim. V sodobnem svetu se kaže to pomanjkanje, čut za presežno, za Boga. Manjka nam duhovnosti. To ni isto kot vernost. Farizeji so bili zelo verni, ampak nekaj jim je manjkalo, drugim so večali bremena, sami pa niso storili ničesar.«

Kakšna je razlika med vero in duhovnostjo, pa vabljeni, da poslušate v posnetku pogovora s prof. dr. Jožetom Ramovšem. Naš sogovornik bo v dneh pred božičem, 22. decembra ob 20. uri.