Papež o katoliški vzgoji: Naj bo vključujoča in zunaj zaprtih zidov

Cerkev po svetu | 22.11.2015, 06:00

Udeleženci svetovnega kongresa Kongregacije za katoliško vzgojo, ki je od srede potekal na temo "Vzgajati danes in jutri", so se včeraj srečali s papežem Frančiškom v vatikanski dvorani Pavla VI. Življenjska pričevanja ter vprašanja s področja vzgoje, izobraževanja in šolstva so bila iztočnice za papeževe besede. Spregovoril je o krščanski vzgoji, ki vključuje tudi transcendentno razsežnost, posvaril pred prozelitizmom, spodbudil k odpiranju novih obzorij ter nakazal izzive, ki so postavljeni pred vzgojitelje in učitelje.

Vzgajati v celovitosti človeškega

Vzgajati pomeni »uvajati v celovitost resnice«, je dejal papež Frančišek. Ne moremo govoriti o katoliški vzgoji, ne da bi obenem govorili o človečnosti. Katoliška identiteta je namreč Bog, ki je postal človek. Krščansko vzgajati pa ne pomeni samo imeti katehezo. Prav tako ne pomeni prozelitizma – do tega po papeževih besedah ne sme nikoli priti. Krščansko vzgajati pomeni »uvajati mlade in otroke v človeške vrednote celotne stvarnosti«. In del te stvarnosti je transcendenca. Opozoril je, da danes obstaja določena tendenca tako imenovanega neopozitivizma: to pomeni vzgajati o vrednosti imanentnih stvari. Kar pa ni pravi način vpeljevanja otrok v celovito stvarnost, saj manjka transcendenca. Papež je zatrdil, da je največja kriza vzgoje ravno zaprtost za transcendenco. Srca je treba pripravljati, da se bo Gospod lahko razodel. A v celovitosti človeškega, ki ima tudi to razsežnost transcendence: vzgajati človeško, a z odprtimi obzorji, kajti nobena vrsta zaprtosti ni dobra za vzgojo.

Odprtost za nova obzorja

Papež je v nadaljevanju zatrdil, da so danes nekatere vzgojne vezi prelomljene. Tudi vzgoja je postala preveč selektivna in elitistična. Zdi se, da imajo pravico do izobrazbe samo osebe, ki imajo določen status ali določene sposobnosti. Vsi otroci po svetu namreč nimajo pravice do šolanja. Takšna je realnost, ki se je po Frančiškovih besedah moramo sramovati, saj vodi v človeško selektivnost. Namesto, da bi ljudi zbliževala, jih oddaljuje: bogate od revnih, eno kulturo od druge. Prelomila se je vzgojna vez med družino in šolo, med družino in državo. Danes je potrebna »vzgoja v izrednih okoliščinah«, je zatrdil papež in poudaril, da je treba posegati tudi po neformalni vzgoji. Formalna vzgoja, formalno izobraževanje je postalo osiromašeno, saj je dediščina pozitivizma. Proizvaja samo »intelektualni tehnicizem« in »jezik glave«, zato je osiromašena. To shemo je treba – kot je dejal – zlomiti.

Vzgoja mora vedno vključevati

»Treba se je odpreti novim obzorjem, oblikovati nove modele,« je zatrdil in kot primer navedel umetnost in šport, ki tudi vzgajata. Nakazal je tri vrste jezika: jezik glave, jezik srca in jezik rok. Mlade je treba naučiti misliti, pomagati jim prav čutiti ter jih spremljati v njihovem delovanju. Vsi trije jeziki morajo biti v medsebojnem ravnotežju. Tako bo oseba »mislila to, kar čuti in kar dela, čutila bo to, kar misli in kar dela, in počela bo to, kar misli in čuti«. Na ta način vzgoja postane vključujoča, tudi s človeškega vidika; vsi imajo svoje mesto. Vzgojna vez se je prelomila ravno zaradi pojava izključevanja, je pripomnil papež: poiščemo najboljše, najbolj inteligentne, tiste z največ denarja, da lahko plačajo šolo in univerzo, ostale pa pustimo ob strani.

Podati se na periferije

Sveti oče je ob koncu odgovoril še na vprašanje, kako biti vzgojitelji miru v času, ki je zaznamovan s svetovno vojno po koščkih, o kateri je Frančišek že večkrat govoril. Prvi izziv je, kot je pojasnjeval, »zapustiti kraje, kjer je veliko vzgojiteljev, in se podati na periferije«. Tam so namreč mladi, ki doživljajo izkušnjo preživetja, imajo »ranjeno človeškost«. Ravno pri teh ranah pa morajo začeti vzgojitelji. »Ne gre za to, da bi šli tja in opravljali dobrodelnost, jih učili brati, jim dali jesti, ne. To je sicer nujno, je prvi korak, a je vendarle nekaj začasnega. Problem – in to je izziv, h kateremu vas spodbujam, – je iti tja in jim pomagati rasti v človečnosti, razumevanju, vrednotah, navadah, da bodo lahko šli naprej in drugim ponesli izkušnje, ki jih sami poznajo,« je dejal ter vse vzgojitelje in učitelje spodbudil, naj se zoperstavljajo selektivnosti in izključevanju. Papež Frančišek je z zbranimi podelil še razmišljanje o vzgoji za mir v vojnem času. Posvaril je pred skušnjavo, da bi v tem trenutku postavljali zidove. »Največji neuspeh vzgojitelja je, da vzgaja znotraj zidov – zidov selektivne kulture, zidov zavarovane kulture, zidov nekega bogatega družbenega sektorja.«

Vir: Radio Vatikan