VIDEO: Papež v Afriki - Kenija - 3. dan: V vseh institucijah so primeri korupcije, tudi v Vatikanu

Svet | 27.11.2015, 08:45 Marjana Debevec

Papež Frančišek je tretji dan obiska v Afriki začel v kenijskem glavnem mestu Nairobi, kjer je obiskal revno četrt Kangemi. Prebivalcem je dejal, da se med njimi počuti doma, saj imajo prav oni v njegovem življenju posebno mesto. Potem ko je izpostavil njihove pozitivne lastnosti, se je dotaknil tudi trpljenja s katerim se soočajo in podaril, da je treba tudi obrobne vključevati v življenje mest.

Papež je prebivalcem revne mestne četrti spregovoril o njihovi modrosti, ki temelji na sožitju in pripadnosti. To jim pomaga presegati sebičnost, kar se izraža v tem, da so pripravljeni dati svoje življenje za drugega, imajo rajši rojstvo kakor smrt, krščansko pokopljejo mrtve, v lastnem domu ponudijo prostor bolnim, delijo kruh z lačnim, so potrpežljivi in imajo sredi trpljenja veliko moč duha. Prepričani so namreč, da je vsako človeško bitje pomembnejše od boga denarja. Te vrednote, ki jih živijo prebivalci revne četrti sicer niso omenjene na borzi in nimajo tržne vrednosti, dokazujejo pa, da je drugačna oblika kulture mogoča, je prepričan Frančišek.

Kljub tem pozitivnim vidikom pa se po papeževih besedah nikakor ne moremo sprijazniti s strašno krivico odrinjenosti na rob mesta teh ljudi. „To je rana, ki jo je povzročila manjšina, ki ima v rokah oblast in bogastvo ter sebično zapravlja, medtem ko se mora rastoča večina zatekati na zapuščena, onesnažena in izločena obrobja“. Med problemi, s kateri so soočajo ti ubogi je papež omenil pomanjkanje dostopa do infrastrukture in osnovnih storitev, še posebej do pitne vode ter izkoriščanje otrok in mladih s strani kriminalnih organizacij. Vse to je po njegovih besedah posledica novih oblik kolonializma, ki si med drugim prizadeva za zmanjševanje števila rojstev.

Rešitev papež vidi v mestih, ki bi bila sposobna vključiti vse ljudi in bi jim zagotovila boljše pogoje za življenje. „To ni filantropija“, je še dodal papež, „ampak moralna dolžnost vseh“. Vse kristjane, še posebej škofe in duhovnike je pozval, naj se poglobijo v probleme državljanov. „Vem, da veliko delate, toda spomnite se prosim, to ni dodatna naloga, ampak verjetno najpomembnejša, kajti ubogi so privilegirani naslovljenci evangelija.“ Vsaka družina naj bi po besedah svetega očeta imela dostojen dom, dostop do pitne vode, stranišče; varno energijo za osvetljavo, kuhanje; da bi vsaka četrt pa ulice, trge, šole, bolnišnice, prostore za šport, rekreacijo in umetnost. Osnovne storitve naj bi bile bile dostopne vsem, da bi vsi lahko uživali mir in gotovost, ki si ju zaslužijo v skladu z neskončnim človeškim dostojanstvom.

Srečanje z mladimi: O preseganju tribalizma in korupcije

Papež se je nato na polnem stadionu srečal z mladimi. Spregovoril jim je spontano v španskem jeziku, govoril pa je o možnostih izbire v življenju, problemu plemenske miselnosti in korupcije, načinih, kako biti blizu drugim, kaj storiti proti radikalizaciji mladih in kako videti Božjo roko v človeških tragedijah.

Potem, ko sta Lynette in Manuel kot predstavnika mladih papežu zastavila nekaj vprašanj, je sveti oče priznal, da je življenje polno težav, a pri tem imamo izbiro: na težave lahko gledamo kot na nekaj, kar nas uniči, lahko pa so priložnost, da jih premagamo. Prva taka težava na afriški celini je tribalizem oziroma plemenska miselnost. Pomeni imeti roke za hrbtom in v njih kamne. Kot je dejal papež, si morajo v prizadevanju proti tribalizmu prisluhniti, odpreti srce in podati roke. K slednjemu jih je povabil tudi med samim govorom in dodal: “Vsi smo en narod.”

Veliko poudarkov je nato namenil korupciji: “V vseh institucijah so primeri korupcije, tudi v Vatikanu,” je dejal papež in mlade pozval: “Ne razvijte okusa za sladkor, ki se imenuje korupcija.”

Ko sprejmemo podkupnino, uničimo srce, osebnost in državo, korupcija ukrade veselje in mir, korupcija je pot v smrt, je bil jasen papež. O uporabi komunikacijskih sredstev za oznanjevanje je dejal, da so prvi medij komunikacije besede, geste, nasmeh, prijateljstvo, biti blizu ljudem, revnim, zavrženim.

Papež je spregovoril tudi o tem, kako preprečiti rekrutiranje mladih v radikalizacijo. Najprej je treba zagotoviti izobrazbo in delo. Treba pa je tudi močno moliti. “Bog je močnejši od katerekoli rekrutacije.” Papež je kot rešitev navedel še govorjenje z nežnostjo, ljubeznijo in potrpežljivostjo, povabilo v naš krog prijateljev.

Na koncu pa je spregovoril še o tem, kako videti Božjo roko v tragediji. Ni enega odgovora, je pa pot: gledati Božjega Sina, ki nas je odrešil. Ko nečesa ne razumeš, ko si obupan, poglej križ. Tam je njegov polom, uničenje Boga, a tam je tudi naše upanje, saj se zgodovina ni končala na križu, ampak se je nadaljevala v vstajenju, ki nas vse prenavlja. Papež je mladim zaupal, da ima v žepu vedno rožni venec in “zgodovino Božjega poloma«, to je majhen križev pot: »S pomočjo teh dveh stvari delam najbolje, kar lahko, in nikoli ne izgubim upanja.”

Papež jih je še pozval, naj branijo družino in jim dal še zadnji nasvet: Če nekdo ni nikoli prejel razumevanja, naj bo razumevajoč z drugimi. Če ni prejel ljubezni, naj sam ljubi drugega.