Ogromno dobička od naftnih derivatov gre naravnost v roke lastnikom naftnih ploščadi
Slovenija Nataša Ličen
Na nedavnem celjskem obrtno-podjetniškem sejmu smo spoznali podjetnika Roberta Prevca, ki že vrsto let razvija opremo za električni pogon vozil. Na enostaven in hitro izvedljiv način preuredi avto, motor in vsa ostala prevozna sredstva na električni pogon. Da gre lažje v klanec in hitreje naprej, preuredi tudi kolo. Do tovrstne mobilnosti v Evropi še vedno gojimo številne predsodke. Škoda. Elektrika je namreč doma v Evropi, nudila bi lahko med drugim zelo veliko delovnih mest, zato se mnogi sprašujejo, zakaj ne izrabljamo bolje tovrstnega vira energije, ki je nenazadnje tudi prijaznejši do okolja in ljudi. Tako pa že stoletje na račun uporabe naftnih derivatov posredno »pomagamo« pri nepredstavljivem bogatenju lastnikov naftnih ploščadi. Ne smemo si zatiskati oči pred dejstvom, da je omenjeno bogastvo mnogokrat vir spornih investicij, zaradi katerih trpi milijone ljudi in so nenazadnje tudi zadnji migracijski tokovi deloma produkt nesorazmernega in neetičnega pretoka denarja.
Tudi z ekonomskega vidika je elektrika čistejša in konkurenčnejša
Direktor Promagneta, podjetja za električno mobilnost, Robert Prevc: »Če gledamo iz ekonomskega vidika je elektrika konkurenčna. Pri fosilnih gorivih se moramo zavedati, da 30 odstotkov od prodaje fosilnih gorivo ostane državi, iz tega se financirajo šolstvo, zdravstvo in ostali socialni transferji, kar je dobro, 5 odstotkov vzamejo distributerji, več kot 60 odstotkov pa odhaja na vzhod. To je čisti dobiček, ki gre v roke šejkom, in ti zaradi tega neverjetno bogatijo. Poznamo rezultate tega, tudi od kod se financirajo nekatere vojne. Pri električni energiji, prav tako kot pri naftni industriji, davki ostanejo državi, nekaj vzamejo distributerji, vsi rezultati pa ostanejo v Evropi, saj so vse elektrarne v Evropi in vsa elektrika, ki se proizvede, nudi delovna mesta evropskim ljudem. To je pomemben vidik. Zato je Evropska Unija začela tako zelo podpirati električno mobilnost.«
Evropa je velik uvoznik nafte
»Pomembno vlogo imate zdaj mediji, da poveste ljudem, kakšna je realnost, kaj se dejansko dogaja z »naftnim« denarjem. Če pa gre denar, ki ga trošimo, v namene razvoja in odpiranja novih delovnih mest in ostaja doma, je treba podpirati tovrstno energijo. Evropa nima velikih nahajališč nafte. Zato mora Evropa tvoriti nova delovna mesta, če se želimo izviti iz recesije. Dve stvari sta pomembni, če bo šlo človeštvo na deset milijard ljudi, bodo vsa notranja izgorevanja s fosilnimi gorivi problematična. Saj se bomo zadušili. Elektrika pa je čista energija. Potem pa je tu še ta ekonomski vidik, ko vemo, da Amerika in Bližnji vzhod pri zdajšnji uporabi naftnih derivatov zadržita, kot sem že povedal, kar šestdeset odstotkov dobička.«
Spremeniti bo treba davčno politiko ali uvesti druge bonitete
»Država, oziroma Evropska unija mora v prihodnje odigrati pomembno vlogo in spremeniti davčno politiko. Na Norveškem so na primer pri nakupu električnega vozila oproščeni davka, plus tega imajo subvencije. Saj jih imamo tudi pri nas, toda razlika v ceni je še vedno odločujoča. Razlika v ceni je nekje trideset odstotkov. Vse analize trga kažejo, da če bi bila električna vozila cenejša za 30 %, bi se tudi njihova prodaja zelo povečala. Vse je odvisno od davčnih politik in pa od mehanizmov, orodij, ki jih imajo posamezne države pri ceni materialov, ki je dejansko višja, saj so serijske proizvodnje motorjev z notranjim izgorevanjem ogromne, serija pa naredi ceno, in ker prodaja električnih vozil še ni v tolikšnem obsegu kot bencinskih, je razumljivo, da je serija električnih vozil manjša in zato končna cena višja. Zato, če želimo pospešiti prodajo električnih vozil, moramo razliko tridesetih odstotkov v končni ceni nadoknaditi z davčnimi olajšavami, oziroma s kakšnimi drugimi bonitetami.«
Najprej je treba postaviti več javnih električnih polnilnic
»Vemo, da če ne bi bilo črpalk za gorivo na vsakih petnajst kilometrov, si tudi ljudje ne bi upali tako brezskrbno na pot. Zato je prva stvar, ki jo je treba storiti, da zgradimo boljšo infrastrukturo javnih električnih polnilnic. Potem si ljudje ne bi bali iti na pot. Danes pa ne vedo, ali bodo prišli s točke A do točke B. Javne polnilnice morajo biti na vsaj dvajset kilometrov in potem bo vse lažje in ljudje bodo imeli zaupanje v svoja vozila s pogonom na elektriko.«
Če bi za vsak evro razmislili, kam gre in v čigave roke, bi verjetno tehtneje trošili. Prav razmislek o toku našega denarja, kaj oziroma koga vse, skozi izbrana plačila storitev in predmetov, res podpiramo, bi lahko v temelju prevrednotili tudi strukturo sodobne družbe. Na bolje seveda.
