Taboriščnica Lidija Drobnič: Mučenje in nasilje smo prestale z globoko vero
Slovenija | 13.09.2015, 13:49 Tanja Dominko
Na slovesnosti v Ferdrengu pri Kočevju so se danes spomnili 65-letnice nekdanjega ženskega taborišča za družbeno koristno delo. Sveto mašo je daroval kočevski župnik Damjan Štih, po njej pa sta zbrane nagovorili predsednica ljubljanskega mestnega odbora NSi Mojca Kucler Dolinar in nekdanja politična zapornica Lidija Drobnič. Na slovesnosti se je zbralo približno 200 svojcev, prijateljev, štiri preživele taboriščnice, pa tudi evropski poslanec Lojze Peterle in predstavniki NSi ter SDS. Drobničeva je v govoru opozorila, da so komunisti v preteklosti sodili krivično ter dodala, da tudi po sedemdesetih letih komunisti odločajo o pravicah krivično obsojenih.
Komunistična oblast je v Ferdrengu, v zaprtem območju Kočevja, ustanovila koncentracijsko taborišče za prisilno delo za ženske, javnosti pa sporočila, da gre zgolj za neke vrste družbeno koristno delo. „V mesecu dni so taborišče napolnili z okoli 800 dekleti, materami in ženskami vseh starosti in poklicev. Bile so v glavnem politične zapornice, med njimi tudi redovne sestre, okoli 40 iz različnih redovnih skupnosti,“ se spominja Drobničeva, ki je dodala, da so z njimi zelo grdo ravnali in da jo boli, da nasledniki komunističnega totalitarnega režima danes zanikajo obstoj ženskega taborišča s prisilnim delom. „Trdijo celo, da smo bile na svežem zraku in da nam ni bilo prav nič hudega,“ opozarja Drobničeva. Spominja se, da je bilo prepovedano medsebojno pogovarjanje, kazen za neposlušnost je bilo striženje na golo. Mnogo je bilo starejših, tudi fizično opešanih taboriščnic, ki niso mogle prenašati skal. Kazen je bila celodnevno klečanje sredi taborišča. Zaradi manjših prekrškov si se hitro znašel v bunkerju, je povedala na današnjem srečanju. Opozorila je tudi na besede ene od taboriščnic, ki je bila skupaj s štirimi sestrami v taborišču Auschwitz več kot tri leta. Ta je povedala, da v vsem času, ki ga je prebila v nemškem taborišču, ni doživela toliko hudega kot v štirih mesecih v zloglasnem taborišču Ferdreng.
Nagovor je Lidija Drobnič sklenila z besedami: „Zagotavljam vam, da nas ne psihično ne fizično nasilje ni zlomilo, nas je pa zaznamovalo. Mučenje in nasilje smo prestale z globoko vero, da nad nami bdi božja milost! Število še živečih taboriščnic je že majhno. Prišel bo dan, ko se bo od tuzemskega življenja poslovila zadnja. Prepričana pa sem, da bo spomin na trpljenje deklet, mater in žena na tem svetem kraju ostalo ohranjeno v srcih in v vsakoletnih spominskih slovesnostih.“
Več o taborišču
Slovesnost je potekala na kraju, kjer je bilo 7. julija 1949 organizirano žensko taborišče za “družbenokoristno delo” (DKD). V nekdanji vasi kočevskih Nemcev Verdreng , ki so jo le-ti že med vojno zapustili, je oblast po vzoru stalinističnih gulagov ali Golega otoka namerno izčrpavala med 600 in 700 žensk vseh slojev, stanov, političnih prepričanj z namenom nazorsko politične preobrazbe, je pred slovesnostjo zapisala Drobničeva.
Taborišče je bilo arhitekturno podobno vsakemu nacističnemu medvojnemu lagerju, z bodečo žico, opazovalnimi stolpi, barakami, nevzdržnimi higienskimi razmerami. Oboroženi pazniki, s psi, včasih na konjih, so se redno posluževali trpinčenja, zasliševanj, zapiranja v temnice oz. bunkerje, kakor so imenovali vlažne kleti nekdanjih kmečkih poslopij.
V taborišču so bile nastanjene tako prave prestopnice (prostitutke, morilke, tatice …) kot tudi prevladujoče politične zapornice, katerim se je očital karierizem, protidržavna drža, brezdelnost, čeprav so mnoge med njimi bile tudi medvojne sodelavke OF. Najmlajša je bila mladoletna 16 letnica. „V tej vasici, ki je nekoč štela nekaj več kot deset hiš, so imele ženske nalogo poslopja zravnati z zemljo, z macolami, krampi podreti še zadnje sledi Kočevarjev. V bližnjem kamnolomu so lomile skale ter drobir, da bi s kamnom ter nagrobniki vaškega pokopališča zasipale kraške jame. Nato so teren ravnale, nasipale z zemljo in jame nesmiselno ponovno odkopavale.
„Med prestajanjem kazni so živele v neizmernem strahu, da so jim po zgledu v letu 1945 pobitih v Rogu, štete ure. Do konca oktobra 1949 je bilo za ženske taborišče ukinjeno, del taboriščnic izpuščenih, ostale pa so prepeljali na škofjeloški grad, kjer se je prisilno delo nadaljevalo, tokrat bolj družbeno koristno,“ je zapisala Drobničeva.
V Sloveniji ljudje čedalje pogosteje bolehajo za izgubo zgodovinskega spomina. Ta bolezen, hotena ali nehotena, je eden glavnih vzrokov za številne kršitve človekovih pravic. Evropsko sodišče za človekove pravice postavlja našo državo glede kršitve človekovih pravic na prvo mesto med članicami Sveta Evrope. Slovenci očitno ne poznajo ali nočejo priznati, da obstaja dokument, sprejet ob osamosvojitvi Slovenije, to je Temeljna ustavna listina o osamosvojitvi in neodvisnosti Republike Slovenije. V tej listini na začetku piše, da je bil ta dokument sprejet, "izhajajoč iz volje slovenskega naroda in prebivalcev RS, izražene na plebiscitu o samostojnosti in neodvisnosti RS dne 23. decembra 1990 in ob dejstvu, da SFRJ ne deluje kot pravno urejena država in se v njej hudo kršijo človekove pravice, nacionalne pravice in pravice republik in avtonomnih pokrajin". Zato se je slovenski narod odločil, da prekine ne le z nedemokratičnimi metodami prejšnje države, temveč tudi z njenim nedemokratičnim nastankom. Slovenska država je nastala s pretrganjem vseh niti s prejšnjo totalitarno državo. Osamosvojila se je na demokratičen način in zato, da bi v njej varovali temeljne človekove pravice in svoboščine.
Danes, 25 let po osamosvojitvi, bi morala naša država ob pravilnem vodenju biti med državami evropske skupnosti, v katerih vladajo demokratični sistemi. Politiki bi morali svoje poslanstvo opravljati v dobro vseh državljanov, skrbeti za pravno državo in varovati človekove pravice. Namesto tega, smo, kot dobro ugotavlja pisec članka Andrej M. Poznič v prilogi tednika Družine Slovenski čas, "v čolnu, ki se mirno ziblje v smeri nikamor". Stanje v državi je zaskrbljujoče, saj pravna država ne deluje. Z dolgoletnimi postopki v civilnih in v kazenskih zadevah so kršene temeljne človekove pravice.
Zlasti je hudo kršena pravica do poštenega postopka oziroma do poštenega in nepristranskega sojenja, ko predsednik vrhovnega sodišča na protizakonit način zavrača zahteve za izločitev sodnikov, nekdanjih in sedanjih zagovornikov totalitarnega sistema, ko odločajo o krivičnih obsodbah nasprotnikov tega sistema. Ne gre samo za dvom v nepristranskost sodnikov in za zlorabo uradnega položaja in uradnih pravic, gre tudi za grobo kršenje ustavne pravice do osebnega dostojanstva. Komunisti so krivično sodili, po 70 letih zopet komunisti odločajo o pravicah krivično obsojenih! Pravni in idejni nasledniki zločinskega komunizma odločajo o pokopu in o spomenikih žrtvam komunizma. Odlikujejo in podeljujejo časti udeležencem medvojnih in povojnih boljševiških zločinov. Kakšna žalitev polovice Slovencev, kako huda kršitev njihove ustavne pravice do osebnega dostojanstva!
Neodgovorna gospodarska politika je omogočila propad drobnega gospodarstva, zapiranje in propad podjetij, ki za seboj potegnejo na tisoče brezposelnih. Potomci totalitarnih komunističnih voditeljev, ki državo Slovenijo upravljajo skoraj dvajset let, torej večino časa po osamosvojitvi, za vse krivijo politike iz vrst desne opozicije, čeprav je le v kratkem obdobju njihovega vladanja Slovenija zacvetela in vodila pred vsemi vzhodnoevropskimi državami, danes pa caplja na zadnjem mestu.
Pomanjkanje zgodovinskega spomina je očitno tudi ob omenjanju polpretekle zgodovine, polne grozodejstev in zločinov, ki jih je nad slovenskim narodom izvajala komunistična partija v imenu revolucije. Danes predstavniki strank z levo usmeritvijo trdijo, da v Sloveniji ni bilo revolucije in da bi morali upoštevati specifičnost totalitarnih režimov v vsaki državi posebej. Zatrjujejo, da je bil naš komunistični režim blag v primerjavi z drugimi totalitarnimi režimi. Zato resolucije Evropskega parlamenta o evropski zavesti in totalitarizmu iz leta 2009 poslanci v Državnem zboru niso sprejeli. So naši politiki res gluhi in slepi? Vsekakor so nerazumni, saj je Mitja Ribičič, eden vrhovnih boljševikov, pribil: "Ničesar ne razume, kdor ne razume, da je šlo za revolucijo!" In še Edvard Kocbek, da so nehali govoriti o boju proti fašizmu, šlo je le še za poslednjo stvarnost tega sveta, "za last in oblast".
V mali Sloveniji je odkritih preko 600 morišč, kjer so življenje na grozovit način končali neoboroženi slovenski prebivalci. Revolucionarji so pobijali dojenčke, noseče matere, otroke, starce, neštetokrat kar cele družine. Posiljevali dekleta, jih zverinsko mučili ter zmetali v brezna. V brezna, rudniške jaške, smetišča in tankovske jarke so zmetali na tisoče sonarodnjakov. Svojci pobitih bi radi vedeli, kje ležijo posmrtni ostanki pobitih, pa se hitro oglasijo politiki češ, da ideoloških vprašanj ne bodo odpirali, naj to delo opravijo zgodovinarji. Ljudje v naši državi bi morali vedeti, kaj se je dogajalo med vojno in po vojni, zakaj je brat roko dvignil nad brata. Javnost se v prvem trenutku zgrozi, ko gre za odkritje Hude jame, izkop ranjencev pri Konfinu. Ko pa gre medijska pozornost mimo, gredo ta grozodejstva tudi pri ljudeh v pozabo.. Dostojen pokop posmrtnih ostankov seveda ni ideološko vprašanje, niti vprašanje zakona. Je vprašanje človeške kulture in človečnosti njenih politikov. Očitno pa tudi v prihodnje izkopi in prenos posmrtnih ostankov na domača pokopališča ne bodo mogoča. O vsem bo odločala politika.
Vrnimo se v čas pred 66 leti, v leto 1949. Bil je čas po Informbiroju, ko je Stalin zavrgel svojega kamerada Tita in njegov način izvajanja revolucije. V resnici pa je do svojih političnih in idejnih nasprotnikov izvajal enak ali še grozovitejši način zatiranja in morije. Takrat so v Sloveniji ponovno iskali notranje sovražnike in zapirali ljudi ter jih pošiljali na prisilno delo v koncentracijska taborišča: moške v Strnišče, Litostroj in na gradbišče v Savskem naselju, za ženske pa so ustanovili koncentracijsko taborišče julija 1949 v Verdrengu, v zaprtem območju Kočevja. Za javnost so prisilno delo imenovali družbeno koristno delo.
V mesecu dni so taborišče napolnili z okoli 800 dekleti, materami in ženskami vseh starosti in poklicev. Bile so v glavnem politične zapornice, med njimi tudi redovne sestre, okoli 40 iz različnih redovnih skupnosti.
Generalna skupščina Združenih narodov je s Splošno deklaracijo 10. decembra 1948 prepovedala prisilno delo. Jugoslavija je bila ustanovna članica Združenih narodov, vendar se za prepoved prisilnega dela in mučenja ni zmenila. Nad zapornicami je izvajala prisilno, lahko bi rekli suženjsko delo, zaničevanja in vsakovrstna mučenja. V taborišča so pošiljali ženske brez rednih sodnih postopkov, z upravnimi odločbami zoper javni red in mir so bile poslane na prisilno delo za čas od 15 do 27 mesecev. Vsebina prekrškov je bila različna, na primer sodelovanje ali stiki z ljudmi zahodnih demokratičnih držav, delomrznost, čeprav so mnoge aretirali na delovnih mestih, članstvo v Marijini družbi in podobno.
Taborišče je bilo obdano z gosto žično ograjo in razglednimi stolpi. Čuvali so ga miličniki na konjih in miličnice s psi. Iz taborišča si smel le pod nadzorom miličnikov. Velika večina prebivalcev Slovenije, med njimi tudi prebivalci kočevskega, niso vedeli in še danes ne vedo za obstoj ženskega taborišča. Po odhodu iz taborišča je vsaka taboriščnica morala podpisati izjavo, da ne bo nikomur in nikdar govorila o taborišču, predvsem pa o tem, kar se je v njem dogajalo. Nasledniki komunističnega totalitarnega režima tudi sedaj zanikajo obstoj ženskega taborišča s prisilnim delom. Trdijo celo, da smo bile na svežem zraku in da nam ni bilo prav nič hudega.
Nameščene smo bile v podirajočih kmečkih hišah, ki so jih po 2. svetovni vojni prostovoljno ali prisilno zapustili kočevski Nemci. V njih smo le prespale, kolikor spanca smo sploh imele, saj so nas ponoči neštetokrat, tudi na pol ure, zbujali s kričanjem in z zahtevo "lezi, diži se". Že ob prihodu v taborišče in do odhoda 31. oktobra1949 na grad v Škofji Loki je bilo slišati kričanje in zmerjanje, da smo belogardistična banda in podganja zalega, nevredne da živimo.
Tako so se izživljali pazniki in paznice nad nami. Priljubljeno trpinčenje taboriščnic je bilo ure dolgo stanje na prostoru pred bivališči podnevi v najhujši vročini ali ponoči. Po celodnevnih fizičnih naporih ob pičli hrani, dolgo časa brez kruha, je mnogo taboriščnic padlo v nezavest. Prepotrebno spanje so nam kratile podgane, velike kot male mačke, ki so lezle po nas, nas grizle po obrazih ali drugih delih telesa. Ležale smo le v oblekah, v katerih smo bile oblečene ob aretaciji, brez odej, pod nami pa presušena mrva, ki se je v hipu zdrobila. Tudi spodnjega perila nismo imele.
Vode še za pitje ni bilo, kaj šele za umivanje. Si lahko predstavljate, da so ob prepovedi uporabe vode neki dan pripeljali sod z vodo, nas postrojili v sredini taborišča in pred nami vso vodo iz soda izlili na tla? Neumite, nepočesane, v enih in istih oblekah in perilu smo morale biti kot strašila na polju, ki odganjajo ptiče. Ure in ure dolgo smo na pripekajočem soncu tolkle skale ob skalo in pripravljale drobir za posipanje ceste. Opravljale smo Sizifovo delo, saj smo prenašale ogromne skale iz enega kraja na drugi kraj in spet nazaj. Podreti je bilo treba manjši hrib in z dobljenim materialom zasuti jamo. Z zemljo smo morale zravnati domače pokopališče, razbiti svetnike v bližnji cerkvi na hribu nad taboriščem. Cerkev v vasi Verdreng je ob našem prihodu še stala, v njej je bila taboriščna kuhinja. Jeseni so ob bodeči žici tulili volkovi in nikoli nismo vedele, ali bodo vdrli v taborišče. Ponižujoče je bilo enkratno jesensko umivanje. Do pasu gole smo bile na voljo posmehu paznikov in paznic, še huje pa je bilo opravljanje potrebe pred njimi. Skriti se nikamor nisi mogel. Za 800 taboriščnic so bila tri samo pokrita stranišča, na mestih kjer smo delale, pa le stranišče na prostem.
Prepovedano je bilo medsebojno pogovarjanje, kazen za neposlušnost je bilo striženje na golo. Mnogo je bilo starejših, tudi fizično opešanih taboriščnic, ki niso mogle prenašati skal. Kazen je bila celodnevno klečanje sredi taborišča. Zaradi manjših prekrškov si se hitro znašel v bunkerju. Posebno so se znašali nad političnimi zapornicami. V taborišču je bilo najmanj 80 % političnih zapornic, ostale so bile obdolžene kriminalnih dejanj in te so vodile kuhinjo. Najbolj nečloveški odnos do taboriščnice, ki je še živa, vendar zaradi bolezni letos ni mogla priti, je bila kazen: tridnevno stanje v vodi v bunkerju. Tako smo imenovale hišo, v kateri je prestoloval partijski politkomisar taborišča. Ali to ni psihično in fizično mučenje človeka, ki je po prej imenovani Resoluciji prepovedano? Smo mar prebivale v hotelih, kjer imaš vse na razpolago?
Še mnogo krutih dejanj bi lahko naštevala, pa naj povem le eno posebnost. Taboriščnica, ki je bila skupaj s štirimi sestrami v taborišču Auschwitz več kot tri leta, je dejala, da v vsem času, ki ga je prebila v nemškem taborišču, ni doživela toliko hudega kot v štirih mesecih v zloglasnem taborišču Ferdreng. S tem je povedano vse!
Zagotavljam vam, da nas ne psihično ne fizično nasilje ni zlomilo, nas je pa zaznamovalo. Mučenje in nasilje smo prestale z globoko vero, da nad nami bedi božja milost!
Število še živečih taboriščnic je že majhno. Prišel bo dan, ko se bo od tuzemskega življenja poslovila zadnja. Prepričana pa sem, da bo spomin na trpljenje deklet, mater in žena na tem svetem kraju ostalo ohranjeno v srcih in v vsakoletnih spominskih slovesnostih.
Bog vas živi in hvala!
Lidija Drobnič, nekdanja taboriščnica
Govor Mojce Kucler Dolinar objavljamo v celoti
Spoštovane nekdanje taboriščnice, pozdravljeni vsi, ki vas sočutje do zapornic vsako leto znova iz dnevnega vrveža pripelje na tiho Kočevsko.
Kadar se iz Ljubljane pripeljem v te kraje, se mi zdi, kot da sem vstopila v nek drugi svet. Pa ne da tega konca Slovenije ne bi poznala. Ne, saj sem le nekaj kilometrov naprej, že kot majna deklica obiskovala sorodnico in še danes prihajam sem. Gre za nekaj drugega. Simbolično gre res za »drugi svet«. Zemlja je bolj kot na drugih koncih Slovenije prepojena s potom trpečih, s solzami upajočih, s krvjo pobitih.
Petindvajset let se zbirate na tem mestu. Občudujem vaš pogum, da ste se kot žrtve začele vračati na kraj zločina povojne komunistične elite. Zločina tiste zmagovite strani, ki je svobodo, ki jo razumem kot svobodo gibanja, razmišljanja, govora, delovanja privoščila samo tistim, ki so podpirali njihovo rdečo ideologijo. Ženskega koncentracijskega taborišča niso vzpostavili ne Nemci ne Italijani. Vzpostavil ga je takratni minister za notranje zadeve Boris Kraigher leta 1949. Štiri leta po formalnem koncu vojne in pol leta potem, ko je tudi Jugoslavija že podpisala Splošno deklaracijo o človekovih pravicah.
Ena od zapornic je povedala - navajam: »Mene so verjetno zaprli zato, da je prišel do stanovanja nek oficir. Morali smo me zapreti, pa niso vedeli, zakaj. Imela sem odločbo, da so me zaprli, ker nisem bila v službi in ker moževega delikta nisem javila oblastem. Možev delikt pa naj bil ta, da je, bil je zobar, neugotovljivo količino zlata prodal neugotovljivim osebam.« (Jambrek P. in ostali, Ženska taborišča, Ženska kazenska taborišča za prisilno delo v Sloveniji 1949-50, str. 33)
Povojna komunistična oblast je opis kaznivih dejanj razlagala na način, kot jim je trenutno ustrezalo. Na način, da posameznika, njegovo družino, prijatelje, znance, somišljenike … osramoti in onemogoči.
Strašljivo pa je, da nam to tudi danes zveni zelo znano. To da je nekdo označen za krivega, češ da je »v neugotovljenem času, na neugotovljenem kraju, na neugotovljen način« nekaj storil ima še danes mesto v delu slovenskega pravosodja. To je ne le izven vseh pravnih okvirov, temveč izven vseh razumnih mej. Opozorila tistih, ki smo na probleme v sodstvu opozarjali že pred desetletjem je sodnih vrh arogantno označil kot »vtikanje« v njihovo neodvisnost. Da kritika pravosodja ni le stvar subjektivne ocene, da je stanje slabo, črno na belem kaže poročilo Evropskega sodišča za človekove pravice. V zvezi s sodnimi postopki je Slovenija s 148 kršitvami na milijon prebivalcev na prvem mestu kršiteljic človekovih pravic med vsemi državami članicami Sveta Evrope. Kritikam zaradi želje izboljšanja stanja se je pridružilo tudi nekaj vrhunskih pravnih strokovnjakov, ki so imeli dovolj poguma, da so se izpostavili. S tem so tvegali, da se jim zaprejo vrata kariernega napredovanja, naj si bo to na področju akademskega dela ali neposredno v pravosodju. Marsikomu so se.
Tudi tu lahko vlečemo vzporednice z zapornicami iz Ferdrega, zaradi katerih se danes zbiramo. Šlo je za inteligentne ženske. Od odličnih dijakinj do uveljavljenih strokovnjakinj na različnih področjih dela, ki so ga opravljale kot npr. pravnice, učiteljice, računovodkinje. V taborišče so morale, ker so na tak ali drugačen način izrazile svoj upor proti nasilnemu komunističnemu režimu, so mu bile na poti. Prekinjen je bil njihov življenjski vsakdan, iztrgane so bile iz družin kot hčere ali matere in poslane na prisilno delo, v nečloveške razmere – tudi kar se tiče higiene in hrane. In to leta 1949, štiri leta po dnevu, ko naj bi ljudje po strahotah vojne, končno zaživeli v svobodi in miru. V letih, ko bi moral biti delovni in umski potencial prav vsakega najbolj pomemben za razvoj naroda, države. Pa je bilo ravno narobe.
Revolucionarni politični cilji komunistične partije in članstvo v partiji je odločalo o usodi posameznika, torej tudi žensk. Vključno z odrinjenostjo iz javnega življenja in politike.
Če je bilo vsaj v prvih zametkih ženskega gibanja na Slovenskem, svetovni nazor, stvar osebne izbire posameznice, je kmalu postalo jasno, da tista, ki ni članica partije nima nikakršnih možnosti. Komunistke so dajale smer na področju ženskih, socialnih in družinskih vprašanj, vsak drugačen feminizem ni bil mogoč. (Povzeto po Vode A., Skriti spomin, str. 45-46) Tako je ostalo vse do osamosvojitve Slovenije. Do uresničitve idej, zaradi katerih so bile mnoge zapornice pripeljane v Ferdreng. Ena od teh je tudi organizatorka teh srečanj, gospa Lidija Drobnič, ki se je kot gimnazijka zavzemala za osvoboditev Slovenije izpod komunističnega jarma. (Jambrek P. in ostali, Ženska taborišča, Ženska kazenska taborišča za prisilno delo v Sloveniji 1949-50, str. 27)
Rada bi rekla, da se je do današnjega dne vse spremenilo, pa ne morem. Zaradi izkušenj, neprecenljivih izkušenj, ki jih imam kot političarka. Zato mi dovolite, da prestopim na osebno raven. Biti javna oseba na tako imenovanem desnem polu, je še danes težja izbira. Hitro si v zobeh sicer glasnih zagovornic ženskega udejstvovanja v politiki, ki sicer zasedajo tudi najvišja mesta: od Ženskega Lobija, do Mirovnega inštituta do posameznic s Fakultete za družbene vede. Če ne govoriš istega ideološkega jezika kot one, zbirajo zoper tebe podpise pod sprevržene izjave osebne diskreditacije, namesto da bi te kot žensko podpirale kot to teoretično zagovarjajo v svojih razpravah o pomenu ženske v družbi.
In da ne izgubljam preveč besed o tako imenovanih »ženskih revijah«, dolgoletne Jane in Lady, ki imajo na javno mnenje mnogo večji vpliv, kot bi mogli misliti. Ko je bilo treba, so bile učinkovito orodje, ki je služilo kontinuiteti in imelo velik vpliv na politične odločitve ženskega dela naroda. Ostaline režima so znale izbirati prave urednice, ki so šle tako daleč, da so prepovedovale objavljati članke ali fotografije o političarkah, ki niso prave barve.
In v njih tudi ni bilo zaslediti prav veliko člankov ali intervjujev, ki bi odpirali teme nasilja nad ženskami v ženskih kazenskih taboriščih za prisilno delo na domačih tleh: Ferdreng, Škofja Loka, Rajhenburg. In razprav, ki bi izpostavile kakšno moč in voljo so imele te ženske v sebi, da se pod bremenom težaška in nizkotnega dela niso zlomile; ko so dan za dnem udrihale s kamnom na kamen, ko so prekladale skladovnice drv, ko so morale rušiti pokopališče. Niso se ukvarjale z vprašanjem, kakšno nasilje nad ženskim dostojanstvom pomeni to, da so se šele po več kot treh mesecih v tistem sušnem poletju leta '49 ob prvem dežju lahko umile, ob tem pa čutile zaničevalne poglede in umazane psovke paznikov in paznic. In o tem, kako so te ženske obvladovale svoja čustva, da se niso povsem zlomile in obupale, ko je nad njimi visela grožnja likvidacije, ki je doletela na stotine njihovih vrstnikov in vrstnic, somišljenikov. Pa tudi ne člankov o mnogih drugih trpečih ženskah, ki jim je komunistični režim odpeljal v smrt njihove fante pa še leta in leta po tako imenovani osvoboditvi niso vedele ali so živi ali se skrivajo ali so se uspeli umakniti v tujino … In ko razmišljam o tem, mi je bolj jasno, zakaj toliko samskih žensk po slovenskih domačijah, ki so z ranjenim srcem in v tihem žalovanju za ljubljeno osebo kot »tete« predano »služile«.
Drage taboriščnice,
spoštovanje, občudovanje in zahvalo vam izrekam, ko zaključujem to razmišljanje. Za to, da ste nam s tem, ko pripovedujete svoje zgodbe, v svojevrsten opomin, da ne gre obupati ob prvi oviri. Saj bo potrebno za to, da bomo zaživeli v normalni, odprti slovenski družbi še veliko udejstvovanja in poguma pravih demokratov, moških in žensk.
