Marta Jerebič
Vse imamo, pa smo kljub temu nesrečni. Razlog: pomanjkanje ljubezni.
Naš pogled Marta Jerebič
Ob današnjem Marijinem prazniku se lahko vprašamo, koliko sploh poznamo Marijo in koliko se pravzaprav zgledujemo po njej. Marija je najmočnejša ženska v zgodovini. Brezpogojno je sprejela božjo voljo. Brezpogojno. Kolikokrat smo mi sami tako močni, da nekaj sprejmemo brezpogojno? Vedno želimo nekaj v zameno. Celo Bogu postavljamo pogoje – na primer – Če se bo to ali ono v redu izteklo, Bog, ti obljubim to in to... Marija ni postavljala nobenih pogojev. Sprejela je božjo voljo – Zgodi se mi po Tvoji besedi.
Ob prazniku rojstva Marije, se lahko spomnimo tudi rojstva vsakega izmed nas. Življenje je največji dar, ki smo ga prejeli od Boga. Vendar, ali spoštujemo ta dar, ga cenimo? Se kdaj zanj zahvalimo? Smo na strani tistih, ki podpirajo t. i. pravico do svobodne izbire o rojstvu otrok ali se zavzemamo za pravico do življenja?
Rojstvo je povezano tudi z materinstvom in materinsko oziroma starševsko ljubeznijo. Marija se je darovala - brezpogojno je sprejela božjo voljo in rodila Božjega Sina. Koliko pa je naša ljubezen do otrok sebe-darujoča? Kdorkoli ima otroke, ve, da to pomeni, da se odpoveš delu sebe, svojim željam, ambicijam, karieri, prostemu času itd. A mnogi ljudje v današnji materialistični, subjektivistični in utilitaristični družbi niso pripravljeni darovati samega sebe za to, da porajajo novo življenje, se darujejo za druge. Enkrat sem nekoga slišala, ko je ob enem otroku dejal, da bi mu še en otrok znižal standard. Za merilo je imel denar, materijo, ne ljubezen. Takšna oseba tudi ne more zares ljubiti nikogar drugega, še najmanj Boga, saj ne razume njegove ljubezni. Slednjo lahko spoznamo le prek človeške ljubezni – najlažje prek ljubezni do svojih otrok.
Papež je prejšnji teden pri splošni avdienci med drugim poudaril, da današnji družbi manjka predvsem ljubezni. Pred kratkim sem od ene učiteljice, ki dela v osnovni šoli, izvedela, da je vse več učencev in učenk porezanih, samopoškodovanih. A to se ne dogaja pri tistih, ki domov nosijo cveke, ampak pri tistih, ki domov nosijo petice. Kot razloge je naštela prevelika pričakovanja staršev, prevelika zahtevnost otrok do samih sebe, pa tudi hladnost odnosov med staršema in do otrok. V enem od višjih razredov osnovne šole so začeli uvajati tudi predavanja o motnjah hranjenja. Razlogi za to, da otrok zapade v tako ali drugačno krizo, so različni, a nekje v ozadju vedno tiči pomanjkanje ljubezni.
Kot ugotavlja papež Frančišek, so naša mesta postala »opustošena zaradi pomanjkanja ljubezni, pomanjkanja smeha. Veliko je zabave, veliko zapravljanja časa, a kar manjka, je ljubezen. In to je lastno družini. Nasmeh v družini lahko premaga to opustošenje v naših mestih. To je zmaga družinske ljubezni,« je prepričan sveti oče.
Pred kratkim mi je v roke prišla knjiga norveške avtorice, ki se je iz agnostičarke spreobrnila v katoličanko. Ugotavlja, da doslej na zahodu še nikoli ni uspelo toliko ljudem doseči vseh stvari – denar, moč, položaj, stvari, razvedrilo, užitek. Narcisoidnost je zato popolna: lahko si kupim srečo ali vsaj zadovoljstvo. In vendar – piše – ni še nikoli bilo toliko ljudi nesrečnih, kot je danes. Preprosto nismo več srečna človeška bitja.
Človek postane srečen, če kaj naredi iz ljubezni do drugega. Ko storimo kaj dobrega, ne da bi pričakovali nagrado. Ko smo bili otroci, smo srečo in veselje merili po tem, ali smo dobili želeno igračo ali sladkarijo. Ljubezen smo merili po tem, koliko so nam starši dovoljevali, da smo se ravnali po svojih željah. Ko se ozremo nazaj, vemo, da nas niso osrečevali ne denar ne stvari ali dovoljenja za ponočevanja. A to razumemo šele veliko pozneje, ko odrastemo in imamo sami otroke. Spoznamo, da nam je veselje in srečo prinesla prava ljubezen v družini, nesebično darovanje časa, pogovor z nami. Ljubezen staršev sta v nas ustvarjala mir, veselje in srečo. Ali kot pravi Marko Juhant: »Otroci ne potrebujejo veliko stvari. Najboljša igrača so starši, ki se usedejo na tla in se z njimi igrajo.«
Ljubezen je skrita moč, ki naredi človeško življenje resnično človeško.
